Vino in veter

zadržan +

Ena žlahtna štorija.

Neoliberalci trdijo, da družba ne obstaja – da obstajajo le posamezniki. Cédric Klapisch, francoski auteur grenkosladkih dramedij, pa nam že dobri dve desetletji kaže, da posamezniki niso ravno tako zelo samoumevni in da se človek zelo težko emancipira od družbe – od skupnosti, ki ga je formirala. To smo videli v Španski krčmi, ki ga je postavila na globalni zemljevid, to smo videli v njegovih zgodnjih filmih, tako v Mladosti norosti kot Tipični družini, zdaj pa to vidimo tudi v filmu Vino in veter, v katerem se Jean (Pio Marmaï) po mnogih letih vrne med burgundske vinograde, da bi bil ob očetu, ki umira.

Vinograd in vinarijo vodi njegova sestra (Ana Giradot), ki ji asistira mlajši brat (François Civil), toda ko oče umre, Jean sklene, da bo ostal in eno leto pomagal pri menedžiranju vinograda – skupnosti, ki ga je formirala, da prednost pred emancipacijskim bluesom, ki ga je odpeljal v Avstralijo. Ne da je to ravno lahko: brata in sestra morajo spet postati družba ( ja, spet se morajo povezati, podružbiti), obenem pa morajo dešifrirati finančni žargon, ki si je – pač v duhu neoliberalne financializacije – podredil družbene odnose, tako da so lastniški odnosi videti kot nekaj najbolj naravnega. Klapisch skuša v nekaj najbolj naravnega preleviti družbene odnose, a se pri tem ne pretegne. Film deluje zelo slovensko (kmetske slike, zemlja, menjavanje letnih časov ipd.), a obenem tudi antislovensko (vinarijo vodi ženska).