Poredne mame 2: Božič

proti

Protiženski ženski film.

Da bodo otroci pod božičnim drevescem našli Gremline, Pokvarjenega božička, Črni božič ali Tiho noč, smrtonosno noč, je malo verjetno – ti filmi, bolj ali manj šokerji, veljajo za protibožične. Šoker Tiha noč, smrtonosna noč, v katerem se najstniški serijski morilec šemi v božička, so leta 1984 iz kinodvoran umaknili že po prvem vikendu – ljudje so protestirali. To, kar so videli, se jim je zdelo blasfemično. Božič ni klavnica, božiček ni pošast! Ali pač? Kaj če so bili ti šokerji le satire, ki so skušale – jasno, z grotesknim, pikantnim pretiravanjem, tipičnim za satiro – pokazati, v kaj je mutiral božič? Ne kaže namreč pozabiti, da so probožični filmi vedno po malem videti protibožično – kot kritike ali parodije tega, v kar je mutiral božič.

Poredne mame 2 sodijo med te protibožične probožične filme. Spet se bliža božič in tri dobro znane prijateljice, Amy (Mila Kunis), Kiki (Kristen Bell) in Carla (Kathryn Hahn), ponorijo: dovolj imajo dolgotrajnega izbiranja »perfektnih« daril, »perfektnih« paketov, »perfektnega« okraševanja hiše, »perfektnih« božičnih jedi in drugih božičnih »perfektnosti«, s katerimi se morajo mučiti vsako leto. Vse to vedno pade na njih! Zakaj morajo vedno izbrati tudi darilo za moževo mamo? Zakaj morajo vse narediti same? Zakaj morajo toliko trpeti? In ja, zakaj morajo imeti potem za božič še depilirane vagine? Čutijo se podcenjene, ponižane, zapostavljene, izkoriščane. Božič je zanje vedno Črni božič. Vidijo Gremline! In za nameček jih obiščejo še matere. Zdaj bodo stregle še njim! Šoker! Zato sklenejo, da tega šovinističnega sranja, tega prazničnega, slavnostnega, posvečenega patriarhalnega seksizma ne bodo več trpele – in da bodo božič vzele v svoje roke. Ali bolje rečeno: božič bodo naredile spet velik! Kar pomeni, da bodo božič osvobodile vsega, kar jih spreminja v mučenice, sužnje. Božič je pač pošast, ki jih je zasužnjila. Rekel bom le to: veliko alkohola potrebujejo, da se prebijejo skozi to dolgo – no, tiho, smrtonosno – patriarhalno noč.

Toda Poredne mame 2 niso le protibožični probožični film, temveč tudi protiženski proženski film. Amy, Kiki in Carla so očitno pozabile, da so se patriarhalnemu sranju uprle že lani, v Porednih mamah. A že naslednji dan so se prostovoljno vrnile v ujetništvo, trpljenje, mučeništvo. Kot da morajo ženske trpeti, če hočejo enkrat na leto zvečer ven. Film pa ženskam sporoča natanko to: če boste trpele, če boste torej služile patriarhatu, ki od vas terja »perfektnost«, si boste prislužile pravico do »babje noči«! Le ženska, ki trpi, si zasluži divjo noč s Chippendales – ali pa ogled Porednih mam 2! Kar je ista reč.