Manuel Baixauli: Peto nadstropje

+ + + +

Mirovanje, najgloblje potovanje

Tokrat hiša s petim nadstropjem ni pravzaprav trinadstropna, kot je bila pri Ruplu in Dolencu, temveč gre za štirinadstropni Sanatorij, v katerem okreva pisatelj B. po šesttedenski popolni otrplosti zaradi skrivnostne in slabo raziskane bolezni, zaradi katere sliši vse in še več. Šumu bolnišnice se, negiben in čuječen, ne more izmakniti. Najvišje, peto nadstropje zgradbe, ki se ne vidi na fotografijah in ki ga tudi sicer ne vidi vsak, nadstavba, tako rekoč, ga mika, tako da se s to enigmo ukvarja tudi po okrevanju.

Pri tem naleti na ostarelo arhitektko, ki gradi meditacijske prostore v obliki lobanj in tudi iz njih, zraven pa še na marsikaj čudežnega in fantastičnega. V arhitekturnem smislu so to stolpi, ki rastejo navzdol in se uvrtavajo v zemljo, pa hiše v serijah, kot kopirane, v katerih potekajo skrivnostni obredi in ki jih obkrožajo giacomettijevske prikazni z nejasnim ontološkim statusom, ali pa denimo navzdol obrnjene piramide, v katerih predmeti nepojasnjeno izginjajo.

Manuel Baixauli (1963), katalonski pisatelj, v romanu poleg escherjevske in paradoksalne arhitekture ter skrivnostnih risb varovanke Sanatorija uporabi še celoten nabor fantastičnih prvin. Del romana je sicer zelo faktičen in objektiven: gre za vsakdanjik pisatelja, ki je ravno končal roman in se mu po zavrnilnih poštah iz založb le obeta izid. Potem ga trešči bolezen in se zave, da so vsi okoli njega, vsi, ki dihajo sami in ne na umetna pljuča, vsi, ki niso izročeni na milost in nemilost (občasnim) grobostim bolnišničnega osebja, vsi, ki jim je gibanje samoumevno, pravzaprav v raju, le da se zaradi rutiniranosti in samoumevnosti tega ne zavedajo.

Baixauli temu doda ironičen opis vseh uredniških nasvetov, ki pokaže, kako malo je mogoče vnaprej povedati o prihodnosti knjige. Vendar piše tudi o sobah, v katerih so katalogi vsega, kar je pisatelj B. v življenju počel, vožnje z ljudmi, ki jih davno ni več, piše o skrivnostni senci nekdanjega primarija ... Slutimo, da je za pisateljeva fantastična stanja kriva kakšna neavtorizirana injekcija, ki jo ob dušenju dobi od skrivnostne sence z beckettovskim profilom.

Čeprav je navezava na Kafko očitna, že s poimenovanjem pisatelja B., Baixauli postavlja tudi vprašanje katalonščine. Ko piše o skrivnostni knjižni zbirki, v kateri je popisano vse, pravi: »V Valencii je zelo malo ljudi znalo brati katalonsko. Par izobražencev. Jezik se je govoril na cesti, prava redkost pa ga je bilo najti napisanega.« Vendar zbirka, v kateri objavlja pisatelj, ki je tudi zaprt v Sanatoriju in katerega aforizme beremo kot komentar dogajanja, iz »katalonščine, ene od prikazni, ki jo je preganjal frankizem«, naredi ugledno in cenjeno začimbo literature ter ji vrne dostojanstvo. Baixauli je pripovedno spreten in Peto nadstropje je enigmatična vaja iz paradoksalne arhitekture in v fantastiko uvihane montaže proznih fragmentov.