Anton Komat: Zemlja voda seme

V predgovoru bard ekozofije zasnuje pojem – duhovni aristokrati – in ga potem skozi knjigo podrobno osmišlja.

Tu ne gre za slog življenja, kot je veselje do narave, pridelovanje zelenjave in potikanje po ekotržnicah. V igri je pogum za noro, nesprejemljivo in zasmehovano, ko se človek poda proč od avtomatizma potrošništva in ujetosti v medijsko-družabni svet, ki poleg mode diktira celo vsebine sreče in načine preživljanja prostega časa. Duhovni aristokrat je izviren in radoveden, predvsem pa samosvoje svoboden. Fukuoka je to prostost izpeljal iz miniaturnega vrta, na katerem si posameznik pridela toliko hrane, da se mu ni treba udinjati v duhamornih službah, Komat pa je delo vrtnarjenja preoblikoval v metafiziko, natančneje – v svetovni nazor.

Namesto receptov, kako obdelovati tla, kateremu koledarju slediti, kaj saditi, je predstavil vednosti botanike, pedologije, mikrobiologije etc., vendar ne kot enciklopedični učni program, temveč kot življenjsko perspektivo. Preprost primer: ko duhovni aristokrat goji zelenjavo, se ne bo naslanjal le na motiko, ampak na spoznanja rizosfere, zakone izhlapevanja zemlje, ustvarjanje komposta, poznavanje smisla in dragocenosti plevelov. Z naravo se ne bo boril, da bi jo ukrojil v geometrični red, ampak se ji bo skušal približati tako, da jo bo opazoval in ji prepuščal, da biva v svojem ritmu. Knjiga, ki kultivira, saj postavlja za osnovne modele vednosti: prst, vodo in seme. Ki segajo seveda v poznavanje konfrontacije z multinacionalkami, ki denimo prodajajo takšno seme, da moraš zraven kupiti še kemično gnojilo in pesticid, če hočeš, da bo sploh začelo kaliti. Na eni strani moderni človek konzumerizma, ki lahko le kupuje končne produkte, na drugi divji mož, duhovni aristokrat, ki zna sam gojiti rastline, pozna praktične zakone botanike in si izmišljuje in napolnjuje vsebine svojega bivanja.