Ždenje je vsakodnevni proces

Maja Novak

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Ihta

Boruta Pahorja je izvolilo manj kot 53 odstotkov kakih štirih desetin volilnih upravičencev, to pomeni (če moj kalkulator ne laže), da je izrazito všeč le vsakemu petemu Slovencu. Več jih navdušeno uka ob godbi Modrijanov in podobnih kršilcev dobrega okusa in miru, mogoče si jih več potihoma želi, da bi na njihovem pogrebu zažvrgolel Damijan Murko ( ja, pred kratkim je dejavnost razširil še na pogrebe), in skoraj gotovo jih več navija za katerega od klubov z repa prve nogometne lige. In ne, primerjava Pahorja s tretjerazrednima estrado in športom ni naključna.

Edini žarek upanja mi vliva misel, da se staro-novi predsednik v tretje ne bo mogel potegovati za položaj najlepšega obraza v državi, zato bo njegov drugi mandat morda manj podoben pet let trajajoči predvolilni kampanji. Mogoče bo manj kotalkanja in maratonskega drsanja, manj koledarjev, manj razkazovanja delfinčkov na razgaljeni koži, ki navsezadnje ni bistveno mlajša od moje, torej bi se že smela dostojanstveno skriti pod oblačila, manj enodnevnih zaposlitev na črno in več tistega dela, za katero ga plačujemo, to se pravi, več komaj opaznega dela. Sicer pa bo tako, kot so poudarili skoraj vsi anketiranci, kar jih je sredi ceste na slepo ustavil kak novinarski mikrofon. »Nič se ne bo spremenilo,« je rekel povprečni občan, sol zemlje, ki o vsem vedno vse najbolje ve.

Prav navidezna nemožnost sprememb je bila tista, ki me je prva tri desetletja življenja najbolj motila pri socializmu. Pri dobrih dvajsetih si nikakor nisem mogla predstavljati, da bo v mojem sedeminpetdesetem kaj drugače: še vedno bomo imeli samoupravljanje, še vedno bomo imeli partijo in enostrankarski sistem, še vedno bomo imeli nekakšne komiteje in izvršne svete in predsednika predsedstva, katerega imena se nihče ne bo mogel pri priči spomniti, sem si mislila. (Ko bi bilo tako, bi bil ta predsednik prav mogoče Pahor.) Ob občutku, da je moje življenje in življenje drugih ljudi začrtano za več desetletij vnaprej, me je dušilo, zdelo se mi je, da stojim pred monolitnim, sivim zidom brez ene same razpoke, pa tudi moja prijateljica je, podobno navdahnjena, v tistih letih napisala zgodbo o zidu, le da ga je poimenovala »rdeči zid« in imela zaradi istoimenskega članka, ki ga je objavila v nekem študentskem glasilu, težave. Bila je edina, kar sem jih poznala, ki ji je sistem nagajal. Vsi drugi, vsa molčeča večina, po miselnosti ne neenaka tisti, ki to nedeljo od sebe ni dala nikakršnega glasu, je bila, po vsem sodeč, s sistemom povsem zadovoljna. No, že res, da so nekje na obrobju naše zaznave životarili nekakšni politični zaporniki, ampak kaj je bilo na tem nenavadnega, ko pa ljudi zaradi politike preganjajo tudi v demokratičnih državah, kajne? – kar Jurčka Cekuto vprašajte, he.

Seveda so sivi in rdeči zidovi že v naslednjem desetletju padli, pa presenetljivo hitro in s presenetljivo lahkoto, a kaj, ko je sistem, ki je nadomestil starega, videti enako monoliten, enako nespremenljiv, enako brezupen kakor prejšnji in morda še bolj – kot kaže, je v sedanjem političnem ustroju nemogoče karkoli premakniti na bolje, vsak nov obraz na političnem prizorišču kaj kmalu ovene in postane na las podoben starim, tega pa je spet prav mogoče kriva večina, ki je, tako kot je bila čisto tiho večina podanikov socializma, čisto tiho še zdaj, saj se tudi sama zadovoljno sprijazni z vsem. Najbrž jo je docela osrečilo že to, da so se pred nedeljsko povolilno oddajo na nacionalki cele četrt ure vrtele reklame za tisoč in eno stvar, ki se je vsaj za hip zazdela na dosegu roke, in glavno je, da v nakupovalnih središčih že predvajajo božične džingle.

Edini žarek upanja mi vliva misel, da se staro-novi predsednik v tretje ne bo mogel potegovati za položaj najlepšega obraza v državi.

Morda bo zdaj kdo pripomnil, da je zatohlo politično sceno nemogoče prevetriti, ker nihče ne ponuja resnih alternativ, kot še nihče ni predlagal česa boljšega od kapitalizma – a to ni res, alternative so, celo o tem, da kapitalizem ni samoumevna usoda človeštva, je bilo že veliko napisanega, samo pozanimati se je treba in poiskati druge glasove, kdaj prebrati kak tehten članek ali celo kako knjigo ali vsaj pobrskati po družabnih omrežjih – le pomislite, šele tri mesece imam Facebook, pa sem že povsem navdušena nad njim: zaradi njega sem se v nedeljo lahko vsaj tolažila, da peščica ljudi v tej državi, v tej družbi vendarle razmišlja podobno kot jaz in da zatorej nisem nujno čudak. Ampak kaj, ko je molčeča večina tudi večina, ki ne bere, ki v medijih spremlja le estrado in šport, tujih mnenj pa noče slišati, ker noče prilagajati svojega. Ko pa je morala za to, da ga je oblikovala, tako nazarensko napeti dela nevajene možgane ...

Za obžalovanja vredno dejstvo, da bomo še prihodnjih pet let med televizijskimi poročili i šire gledali isti široki, a nekako plastični nasmešek, torej ne kaže kriviti petine volivcev, ki je glasovala za Pahorja: nasprotno, pohvaliti jo kaže in prav je, da je nagrajena, saj se je vsaj potrudila glasovat v najbližjo osnovno šolo. Nič se ne spremeni, nič se ne premakne zato, ker se večini Slovencev ne ljubi ne razmišljati ne opazovati ne poslušati ne uporabljati lastne glave. V razmerah, ko skoraj vsi samo ždijo, ne da bi vsaj pomislili na druge možnosti, tudi večja volilna udeležba ne bi prinesla bistveno drugačnih izidov. (Pri tem kaže opozoriti, da je le do štirih desetin napolnjenim volilnim skrinjicam delno botrovalo tudi naivno prepričanje nekaterih, da se z bojkotom volitev upirajo sistemu. Res romantično! – in res škoda, da bo sistem nad njihovim uporom zgolj zamahnil z roko.) Ampak prava poanta je v tem, da so predsedniške volitve samo vsake kvatre enkrat, proces ždenja in nerazmišljanja pa nepretrgano poteka 365 dni na leto. Kako neki boš po petkrat 365 dneh izražal svojo voljo, če se prej nisi niti za hip zdramil iz otopelosti?