Fever Ray: Plunge

Švedska bratsko-sestrska naveza The Knife je leta 2013 odšla v anale z velikim pokom – s finalno ploščo Shaking the Habitual, ki je navdušila glasbene kritike in o kateri smo pri Mladini tedaj zapisali, da »na kvantitativni in kvalitativni ravni sodi v sam vrh sodobne popularnoglasbene produkcije«. Pred tem je skoraj 15 let presenečala z med seboj različnimi poglavji electro popa in spotoma ohranjala ovoj skrivnostnosti, saj Karin in Olof Dreijer nista rada dajala intervjujev, še manj rada pa sta govorila o sebi.

Sestrski oddelek dvojca je sicer že leta 2009 na noge dvignil stroko in fene zasedbe The Knife, pa tudi ogromno čisto novega poslušalstva – z izdajo samostojnega prvenca, naslovljenega kar z umetniškim imenom, ki si ga je izbrala Karin Dreijer – Fever Ray. Plošča je njo in njen edinstveni glas predstavila v manj plesni različici, v na trenutke bizarnem, a izjemno privlačnem paketu epske melanholije.

Prvenec je bil razpoloženjsko precej enoten, počasen, pretežno meditativen, kompakten, nadaljevanje, ki prihaja šele osem let kasneje, pa je nekaj drugega. Plunge je najglasnejši prispevek Karin Dreijer doslej. Je kričeč, oster, neposreden in surov, celo plesen, na trenutke frenetičen, umiri se le na redkih mestih. V uvodnih delih se spogleduje s klasičnim synth popom oziroma ga citira. To ne pomeni, da gre za melodično prijetnejši ali bolj vesel izdelek. Niti približno. Še zmeraj je zavit v skandinavsko temò, prevladuje razpoloženje rahlega nelagodja. A vseeno, ritmični udarci so hitrejši, so rudimentarni, preprosti, učinkoviti, včasih celo igrivi.

»Najmarkantnejši skandinavski glas po Björk« sedaj stopi še više na hrib, saj se otrese velikega dela efektov in meglice. V miksu je glas popolnoma v ospredju, je glasnejši, bolj grob, manj prefinjen, manj prostorski, najočitneje pa na nekaterih delih povsem opusti umetne spremembe tonov, ki so bili za Fever Ray do sedaj tako značilni. Po svoje se zavestno osvobodi »trejdmarka«, tisto takoj prepoznavno čudaškost vokala nadgradi oziroma, bolje rečeno, sleče do distorziranega kričanja ali golega petja.

Plunge zaradi nemirnosti in surovosti daje vtis nepotrpežljivosti in rahle zmede. Kot da je bil narejen hitro, da so nekatere zamisli preprosto zmetane skupaj. Da so bile neodložljive, da ni bilo časa za refleksijo, predelavo in likanje. Plošča tako poslušalca sicer ne potegne v izdelan imaginarij, kot ga je prvenec, a zato močneje udari po ušesih. Pa tudi možganih. Besedila so sicer še zmeraj precej skrivnostna, toda tu so tudi povsem neposredni trenutki, izbruhi seksualnosti, celo političnosti.

Za Plunge bi tako lahko rekli, da po intenzivnosti bolj kot na prvenec Fever Ray spominja na zgodnjo robustnost dvojca The Knife. S tem je Karin Dreijer (skoraj paradoksalno) verjetno odvrnila del fenov. A jih je hkrati tudi pomirila, saj so kmalu napovedani prvi živi nastopi Fever Ray po letu 2010.