Enrique Vila-Matas: Dublineska

+ + + +

Smrt avtorja in prikazni v megli

Že naslov romana katalonskega pripovednika Enriqueja Vila-Matasa (1948) Dublineska prefriganemu bralcu potegne na velike irske literate, ki so zaznamovali prejšnje stoletje, na Jamesa Joycea in njegove Dublinčane in morda na prijatelja Samuela Becketta. Res gre za roman o smrti Gutenbergove dobe, ta nastopi po smrti avtorja, ki so jo oznanjali francoski literarni kritiki z Rolandom Barthesom na čelu, za roman o smrti romana in o prehodu v novo, digitalno obdobje.

Dublineska se ukvarja s tranzicijo, ki poteka ves čas in jo mladi razumejo kot priložnost, spremljano z nerazumljivo jamrarijo starcev. Šestdesetletni urednik Riba v nezavidljivem gmotnem položaju in pred upokojitvijo, po dvoletni abstinenci, ki ga navdaja z otožnostjo in občutkom brezsmiselnosti, premike čuti kot nepovratno izgubo. Kot Padec, kot potovanje iz polnosti v prazno. Opaža nižanje standardov v založništvu, zdi se mu, da ni več novih imen, da je kariero zavozil in mu ni uspelo odkriti Avtorja in ga lansirati na globalno knjižno tržnico.

Na zadnjem potovanju v Francijo se, ne da bi se sestal z gostitelji, zapre v hotelsko sobo in spiše manifest o koncu literarne teorije; tam je pomembna točka medbesedilnost. Ostarelim staršem tako ne more poročati o Lyonu, na podlagi zloveščih sanj, v katerih ima pred dublinskim pubom pijanski recidiv, pa zbobna skupaj preostanek prijateljev in napotijo se na Bloomsday, na obletnico dogodkov v Joyceovem Uliksu, v Dublin. Da bi tam pokopali še literaturo, obdobje tiska, da bi naredili irski preskok.

Vendar se potem dogaja svašta, predvsem v Ribovi glavi; že prej se primerja z japonskimi računalniškimi navlečenci, ki ne zapuščajo svojih sob. Njegovo melanholično in asocialno razpoloženje res zmoti vse okoli, vse bolj je sam in vse bolj se mu mešajo prividi, citati, seveda Joyce in Beckett in Irci nasploh in še kdo, in mračne slutnje, da ne bo več dosegel trenutka polnosti.

Vila-Matas je zvit, v nekaterih poglavjih očara z erudicijo in prizivanjem visokih mest iz literarne tradicije, tudi poezije. To je čtivo za literarne insajderje in joyceljubce, pregneteno z referencami in sekundarno literaturo. Hkrati je, kot je Ulikses napet čez kopito Odisejevih prigod, roman o literarni ekskurziji v Dublin pisan čez Joyca: enake so napovedi poglavij, enaki enigmatični irski posebneži in prikazni. Tu je še uvid, kako hitro se za starca spreminja svet in kako nesposoben je prilagajanja.

Dublineska je tako poklon izbranim poglavjem iz literarne tradicije, predvsem pa pričevanje o nekom, ki je poznal velika in zvezdniška imena, z njimi pil, zdaj pa so od vsega ostali nejasni spomini, slutnje mračne prihodnosti in glava, polna knjig. Riba lastno življenje ne le bere, tudi »piše« in kreira ga kot literaturo. Kar je uteha za bralca, ki išče red v za to narejenih rezervatih.