Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del

Prva knjiga pod tem naslovom je bila čudo: izdana v samozaložbi je brez medijske promocije zgolj s frapantno vsebino, ki se je širila od ust do ust, dosegla neverjetnih enajst tisoč prodanih izvodov.

O čem je pripovedovala: o zatajeni zgodovini spolnih praks, higiene in drugih vsakdanjih drobcih, ki so jih izpovedale babice in prababice iz odročnih krajev gorenjskega podeželja. Druga knjiga je podobna in hkrati zelo drugačna. Temelji na posnetih pogovorih, le da ne govori več samo o oddaljenih časih in kmečkem življu. Poleg pripovedi babic, najstarejša je bila letnik 1923, hčera, so tu tudi izpovedi povsem modernih vnukinj, najmlajša je letnik 1997.

Tovrstne travme, kot je družinsko in spolno nasilje, so običajno vsebina, ki jo objavljajo psihiatri v študijah in priročnikih. Tu pa avtorica ne podaja kliničnih slik in poti zdravljenja, temveč izrisuje življenjske zgodbe. Vsaka zase bi bila lahko film. Šokantna je številka, ki kaže, da ne gre za redke ekscese, ampak za prakso, katere obsega se ne zavedamo. To namreč ni tema, o kateri se ljudje hvalijo, kaj šele, da o njej prosto govorijo z znanci in prijatelji. Seveda so vsaj od Alfreda Kinseyja najrazličnejše seksualne prakse postale stvar svobodne izbire. A v knjigi ne nastopajo veselja frivolnežev, ki jih je že pred drugo vojno v literaturo na način bralnega užitka prestavil Vladimir Bartol.

Zgodbe junakinj Milene Miklavčič so drugačne, so trpke in mučne, brez literarnih preobratov, kdaj utihnejo nekje na sredi, bralno nikakor niso v slast. Toda pripovedujejo skrito zgodovino nacionalne psihopatologije več generacij, ki pa ostaja presenetljivo nespremenljiva slika žensko-moškega odnosa brez odnosa.