Kdo vlada svetu

Janko Lorenci

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Kolumna

Koncentracija bogastva dobiva pospeške. Po podatkih Credit Suisse je zloglasni odstotek najbogatejših letos prvič presegel simbolično mejo, v lasti ima že več kot 50 odstotkov svetovnega premoženja. Glavno besedo v tej skupini ima finančna elita, od velikih skladov za upravljanje kapitala prek novih tehnoloških velikanov (Google, Facebook ...) do podjetij t. i. delitvene ekonomije (Uber ...). Tu so seveda še banke in velike korporacije iz tradicionalnih panog.

Bolj ko se bogastvo seli v roke majhne skupine, bolj njena moč narašča. Nekateri avtorji govorijo kar o svetovni vladi, sestavljeni iz najbogatejših milijarderjev in vrhunskih menedžerjev. Opisi te denarne smetane niso laskavi: kozmopolitska, omrežena, pohlepna elita, ki iz ozadja krmari globalno dogajanje in se vedno bolj trga iz nacionalnih okvirov.

Take skrite svetovne vlade ni, to je mit, kategorično trdi nemški sociolog Michael Hartmann. A privlačen mit. Odlično se prilega teorijam zarot, vabljiv je za medije in pogodu vrhunskim menedžerjem, da laže grozijo z begom na globalni trg, če bi jim omejili bajne plače. Hartmann dokazuje svojo trditev o mitu z različnimi podatki. Milijarderji in vrhunski menedžerji se, na primer, v veliki večini šolajo doma, ne pa na elitnih mednarodnih univerzah, kjer naj bi se vkalupili in omrežili. Tudi niso zelo mobilni – kar devet desetin jih živi in dela v domovini. Od 300 ameriških državljanov, milijarderjev, ki spadajo med 1000 najbogatejših ljudi na svetu, živijo v tujini samo trije. Iz preprostega razloga, pravi Hartmann: dokler si ameriški državljan, boš tisto manj, kar pridobiš z nižjimi davki drugje, plačal več doma. Če vzameš drugo državljanstvo, ti celotno premoženje obdavčijo s t. i. exit tax v višini več kot 20 odstotkov.

Mit o svetovni vladi vneto podpira tudi politika. Tako se nacionalne vlade laže zgovarjajo, da za sistem ni alternative, da imajo zvezane roke, da na primer ne morejo visoko obdavčiti globalne gospodarsko-finančne elite. Politiki ustreza, da ljudstvo verjame v ta mit, pravi Hartmann.

Mit ima nekaj stvarne podlage, toda skrivne svetovne vlade najbrž res ni. Svet ostaja zelo razdeljen (npr. na konkurenčni trikotnik Amerika-Rusija-Kitajska), globalizacija niha in se lahko hitro obrne v svoje nasprotje, sloj (super)bogatih pa je še vedno v marsičem zasidran nacionalno.

A vendarle drži, da ima podobne interese, da vsaj deloma tesno sodeluje tudi nadnacionalno (to velja zlasti za ameriško-evropske elite), da utrjuje neoliberalni kapitalizem in ni zaveznik demokracije. To je elita, ki naglo še bolj bogati, vedno manj brzda svoj pohlep, se vedno manj meni za skupne interese in se zapira vase. Taka zaostruje očitno krizo elit, preko nje pa družbeno krizo. Večina ima občutek, da so jo vse elite, vedno bolj metane v isti koš, ogoljufale in pustile na cedilu. Hkrati te elite govorijo, da ni alternativ. Ljudstvo jih kljub temu išče in jih ta čas najdeva predvsem pri skrajni desnici, tudi fašistoidni. To je nevaren trend, še zlasti, ker denarna aristokracija demokracijo potrebuje vedno manj, če je osovražena, kot je zdaj, pa jo celo ogroža. Demokracijo najbolj potrebuje mali človek, saj si lahko samo v njej mirno, nenasilno pribori znosno družbeno enakost in solidarnost.

V zraku je čudna mešanica trdoživega neoliberalizma, antikapitalizma in antielitizma. Toda slepi antielitizem samo slabša položaj, zagaten tudi zato, ker se je politika s pajdašenjem s kapitalom deloma samoukinila. Če bi njeno vlogo v celoti prevzela denarna elita, svetovna ali lokalna, bi bilo še neprimerno slabše. Različne krize so predvsem kriza politične elite, ki se je bolj ali manj odpovedala primatu in odgovornosti za blaginjo večine. Zato je ves sistem vržen s tečajev.

Mit o skrivni svetovni vladi, ki uhaja nacionalnemu nadzoru, krepi občutek nemoči in podpira prepričanje, da se proti surovi vladavini neokapitalizma ne da ne globalno ne lokalno storiti nič. Prepričanje je zmotno, politika išče z njim alibi za svojo pasivnost. Podobno se na primer naša politika zgovarja na vsemogočnost vrhov EU, da ji ni treba temeljito raziskati skrajno sumljive sanacije NLB. Ali ne uvesti omenjene ameriške davčne zakonodaje.

Nekaj podobnega velja za odnos posameznika do družbe in politike. Rečeš: nič ni mogoče spremeniti, vsi so enaki, odklopil se bom. S to alibično držo pomagaš vzdrževati mit o svoji nemoči in odsotnosti alternativ, iščeš pa tudi opravičilo za pasivnost. Namesto da bi se vsaj malo angažiral, se pred volitvami poučil o ravnanju posamičnih strank, se včlanil v sindikat, kako iniciativo. Posameznik sam res ne more nič, ključna beseda je povezovanje. In povezujejo se celo bogati (nebogate pa zavestno razdvajajo).

Vrnimo se k njim; večja ko je koncentracija bogastva, večja je javna in zakulisna moč bogatih, manj je demokracije. Pri tem se dogaja paradoks: skoraj vsa javna jeza je še naprej usmerjena proti politiki. Toda če nam – deloma – vladajo bogati, je treba kritiko usmeriti tudi proti njim in njihovim izpostavam, še zlasti, če zlorabljajo sistem, izkoriščajo zaposlene, bežijo v oaze. Tak pritisk nekaj lahko prinese – tudi bogati si želijo pozitivno javno podobo in vedo, da bolj ko so osovraženi, bolj so ogroženi. Bistvena pa sta seveda kritika sistema in pritisk na politiko. Njena naloga je, da nelegitimnosti (denimo davčni beg) spreminja v nelegalnosti. Zdaj pri tem zamuja tako zelo, da jo je dobro spomniti na staro politološko modrost: ni si treba delati skrbi, dokler večina verjame, da je celota kljub posamičnim napakam v redu. Večina tega ne verjame več.