Ivan

Marina provizija.

Ivan se začne s porodom – v živo. V velikem planu, ki je bil ustvarjen za obraz, se prikaže otrok, ki – ob krčevitem ječanju Mare (Maruša Majer), matere – pritiska skozi vagino. Janez Burger skuša ponovno izumiti realizem. Preden ne začne ponovno izumljati artificielnosti. Dokler se Ivan drži Mare (dojenje, stiskanje odvečnega mleka, brandovska, imerzivna igra Maruše Majer, njen »materinski nagon«, njene agonične dileme in stresne odločitve, njeno boleče slačenje ipd.), objema realizem, toda ko na prizorišče stopi Rok Kratohvil (Matjaž Tribušon), oče njenega otroka, precej starejši od nje, poročen, slovenski tajkunski samorastnik, ki je ravno sredi afere (»Štala totalna, v čuzi sem bil«), tako da ga iščejo vsi mediji (trušč »realnosti« žal preglasi podatke o tem, kaj je storil), se zazdi, kot da je vsakemu izmed štirih scenaristov uspelo v filmu obdržati vse svoje ideje in nesmisle – od tega, da tajkunček (Rok) in njegova metresa (Mara) skrivaj zmenkujeta pri vlakih ( ja, tam, kjer so v Pevčevi Carmen zmenkovali ljubljanski klošarji!), do tega, da ima tajkunček denar skrit v Meranu, kamor se z Maro odpeljeta (v starem, cenenem avtu!), ko se enkrat izkaže, da je ni dal pretepsti in izseliti on, ampak Karmen (Polona Juh), njegova žena, lady Macbeth, ki jo vidimo le za hip (in za nekaj replik), in da Rok – tajkunski Dizzy – z Maro misli »resno«.

Kar pa ne pomeni, da si jo zasluži – ali pa da si zasluži film. Mara je nora nanj, vse mu verjame, stalno mu naseda, toda sam ima do nje le teoretičen odnos. Že zdavnaj je izgubil stik z realnaseda, toda sam ima do nje le teoretičen odnos. Že zdavnaj je izgubil stik z realnnostjo (in filmom, v katerem nastopa). Težko bi rekli, da ne čuti ničesar – ničesar ne čuti tudi do čutenja o ničemer. Maro bi prodal za drobiž. Kaj šele Ivana, njunega otroka. Razlog več, da Burger njunega odnosa ne sentimentalizira. Ravno nasprotno, Rok – antipatico brez odrešilne note – in Mara – vdana mučenica – po malem kanalizirata Razkolnikova in Sonjo iz romana Zločin in kazen (via Dostojevski), a v resnici le toliko, kot sta ju v Otroku, ki je bratoma Dardenne leta 2005 v Cannesu prinesel Zlato palmo, kanalizirala Sonia (Déborah François), mladenka, ki je ravno rodila, in lopovski Bruno (Jérémie Renier), oče njenega otroka.

Ivan je tako kot Otrok film o dveh marginalcih s socialnega roba ( ja, slovenski tajkun lahko v trenutku socialno propade), tako kot Otrok objema realizem, velike plane, snemanje čez ramo, ubikvitaren telefon ( jasno, » številka je trenutno nedosegljiva«) in nesentimentalnost, Rok je tako kot Bruno zadolžen pri podzemlju in tako kot Bruno je brezčuten in brezobziren, suženj logike trga, smet globalizacije, ki misli le na svoje preživetje, Mara, sama na svetu, brez stikov z bližnjimi in brez dohodkov, pa je tako kot Sonia povsem razlaščena – tako kot Sonia ostane brez stanovanja in brez otroka, le da Ivan ne gre v posvojitev (kot mali Jimmy v Otroku), ampak v rejo, nov artificielni nesmisel.

Ivan izgleda kot srfanje po kanalih – tajkuni, centri za socialno delo, varne hiše, rejniške družine in tako dalje. Burger iz strahu, da bo kaj zamudil, histerično skače s kanala na kanal, tako da potem vse zamudi, medtem ko Rok in Mara med tem srfanjem pokažeta le, da imata vozniški izpit, toda vsak korak, ki ga naredita, je protest proti prihodnosti, ki jo gradita. Mara Roka – tako kot Sonia Bruna – na neki točki celo prijavi policiji, toda prijaviti bi ga morala filmskemu sodišču: v Roku ni namreč ničesar (kar je očitno tipično za slovenske samorastniške tajkune, ki so »vse sami naredili«). Mara je svečenica filma, v kateri se stiskata Bressonova Mouchette in Meta iz Pretnarjevih Samorastnikov, Rok pa je le filmska neumnost, sled slovenskih fantazij o žanrskem filmu. Na koncu je takšen, kot je bil na začetku. Njegova žena, ki je sploh ne vidimo, je bolj intrigantna od njega. A ne da si film o njegovi ženi želimo videti – Šmidova Anina provizija je bila dovolj. Ivan itak za svoje dobro preveč diši po Anini proviziji, pa četudi na koncu izgleda le kot resna, dramska, dobro odigrana verzija Burgerjeve Avtošole, v kateri je Maruša Majer igrala mladenko, ki ji tajkunski oče, Matjaž Tribušon, ne pusti, da bi delala vozniški izpit.