Liga pravičnih

zadržan +

Kaj je najlepše na Zemlji?

Ker živimo v dobi avtokratov, despotov in diktatorjev, ki hoče zavladati regijam, ne preseneča, da se tudi superjunaki pretežno borijo le še proti diktatorjem, ki hočejo zavladati svetu. Stepni volk (Ciarán Hinds) – intergalaktični zavojevalec, diabolik in monologist, ki skuša sestaviti »matično kocko«, »mater grozot«, kozmično orožje za množično uničevanje – grozi s totalnim opustošenjem. Ni prvi. Toda verjetnost, da mu bo to uspelo, je očitno večja kot kadarkoli, saj ob Batmanu (Ben Affleck), ki sanja o koncu sveta, vpokličejo še trumo drugih superjunaških nadljudi – Čudežno žensko (Gal Gadot), Flasha (Ezra Miller), Aquamana (Jason Momoa) in Kiborga (Ray Fisher).

Liga pravičnih – nadaljevanje katastrofe Batman proti Supermanu: Zora pravice – je DC-jev odgovor na Marvelove Maščevalce, saj veste, na Iron Mana, Stotnika Ameriko, Hulka, Thora, Črno vdovo in Hawkeya, ki skušajo ustaviti Lokija, intergalaktičnega zavojevalca s kozmičnim orožjem za množično uničevanje, zato lahko pričakujete prgišče digresij (zbiranje dream teama je zelo počasno), vizualni trušč, digitalni kaos, bullet time, veliko kinetičnih razbitin, zadušljive akcijske ringelšpile, prepisane iz drugih, boljših spektaklov, namige (»Ni nas dovolj«), da je tudi Superman (Henry Cavill) – »veliki fen pravice«, četudi mrtev – tik pred ponovnim vstajenjem, flešbeke, ki pletejo mitologijo za prihodnja nadaljevanja, zvrhan koš patosa (»Pa so rekli, da se doba junakov ne bo več vrnila«), nekaj dobrih štosov (»Dostojevski«) in precej poenostavljene emocije, ki pa so prikazane kot ojdipski state-of-the-art. Film Batman proti Supermanu je bil tako slab, da Liga pravičnih izgleda kot Deadpool, toda tistim, ki superjunaške filme gledajo bolj ko ne rekreativno, bo izgledala le kot reboot Maščevalcev. Aquaman nekje vmes nehote obsedi na »lasu resnice«, magičnem rekvizitu Čudežne ženske, tako da ostalim superjunakom prizna vse svoje strahove in negotovosti (kar je dober geg), toda tudi film požre serum resnice, saj med uvodnim štiklom – Everybody Knows via Sigrid – kaže slike ekonomske in ekološke degradacije, brezdomcev, zaplenjenih hiš, šikaniranja muslimank in apokaliptičnih lunatikov, potemtakem slike, ki opozarjajo, da ima človeštvo vendarle hujše probleme od konca sveta.