24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Film
Človek delfin
Dolphin Man, 2017, Lefteris Charitos
za
Starec in morje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Film
za
Starec in morje.
Tisti, ki prisegajo na jogo, zen in budistične tehnike meditacije (oh, in na mindfulness), bodo nedvomno slavili, ko bodo gledali Človeka delfina, dokumentarec o Jacquesu Mayolu, prvem človeku, ki se je na vdih – na en sam vdih, se razume – potopil 100 metrov globoko. Mayol se je namreč zadrževanja diha učil pri indijskih in japonskih mojstrih joge in meditacije. In dih je znal res zadržati – tudi štiri minute. Včasih še več. Včasih pa je med potopom – no, pri vrnitvi na površje – izgubil zavest, a je kljub temu rekel, da je imel »vse pod kontrolo«. Dih je zadrževal tako dolgo, da diha ni jemal le ljudem, temveč tudi delfinom. A natanko to je hotel postati: delfin.
Ko je v Veliki modrini, ki jo je leta 1988 posnel Luc Besson, svojemu velikemu tekmecu, Enzu Molinariju (pravo ime: Enzo Maiorca), svetovnemu rekorderju v prostem potapljanju, pokazal denarnico s fotkami svojih bližnjih, saj veste, družine, sorodnikov ipd., so bili na vseh fotkah le delfini. Igral ga je Jean-Marc Barr, ki je zdaj – v Človeku delfinu, posnetem po Mayolovi knjigi Homo Delphinus – narator. Velika modrina – globalni hit, kult in fenomen, ki je tudi Mayola, filozofa »totalne integracije z vodo«, prelevil v hit, kult in fenomen – je trajala skoraj tri ure, a trajala bi še nekaj ur dlje, če bi skušala ujeti tudi vse Mayolove površine: mladost na Kitajskem (rodil se je leta 1927 v Šanghaju), preživljanje poletij na Japonskem (kjer je spoznal mojstrice prostega potapljanja in zadrževanja diha), pustolovsko klatenje po svetu (od Maroka do Kanade), selitev v miamijski Seaquarium, kjer je v petdesetih letih treniral delfine, vagabundsko, hedonistično življenje na eksotičnih lokacijah (Karibi), iskanje zlata in izgubljenih zakladov.
Potoval je brez vsega – le potni list, maska, dihalka in plavutke. Izgledal je kot international man of mystery, ki živi la dolce vita. Nekje vmes je posnel celo podvodni pornič – pod psevdonimom. Medijem se je prikazoval kot moški, ki je vedno v družbi morja, pustolovščin in lepih deklet. Tak lik – tak tip moškega – se je takrat najbolje prodajal. In Mayol je izdelal lik, medijsko persono. Bil je igralec, pravi nekdo. Showman, pravi nekdo drug. Ljubil je famo, žaromete, medijsko pozornost. Ironično: živel je hitro, adrenalinsko, tako rekoč bondovsko, da bi lažje dognal, kako upočasniti – in po možnosti ustaviti – srce. Le tako – z zaporo dihanja, ustavitvijo časa, suspenzom misli in strahu pred temo, neke vrste mortifikacijo – je lahko vzdržal pritisk morske globine. Ali bolje rečeno: pritisk morske globine je lahko preživel le tako, da se je delal mrtvega. Toda šele leta 1976 – pri devetinštiridesetih – se je znal mrtvega narediti tako dobro, da se je – na Elbi – potopil pod 100 metrov. Leta 2001, ko je depresija požrla globino, se je obesil – na Elbi. (Kinodvor)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.