Guadalupe Nettel: Telo, v katerem sem se rodila

+ + +

Ščurek s slepo pego čez oko

Avtoričine Bodljikave zgodbe so govorile o različnih specializantih na področju spolnosti, ki so v polnosti razvili svoj fetišizem in se ukvarjajo z najbolj nemogočimi in obsesivnimi praksami, se samoskrunijo, recimo po lasišču, zalezujejo, se razkazujejo, vohajo do skrajnih mej vzdraženosti in vonju sledijo do konca in naprej; imajo vse, kar imajo veliki, zato pa prignano do roba. Od avtobiografskega romana mehiške avtorice, ki živi (tudi) v Franciji in piše v francoščini, smo tako pričakovali vse polno drastičnosti in pikantne izpovednosti, posebej še, če je v naslovu dela telo.

A pričakovali smo zaman, dobili smo nekaj drugega. Telo, v katerem sem se rodila je na avtobiografijo vezana pripoved o odraščanju dekleta, katere istovetnost z avtorico (letnik 1973) lahko mimo faktičnih podatkov potrdi tudi čudenje francoskih sošolcev ob njenem imenu, ki jih spominja na eksotičen otok. Punca se rodi z drobno očesno napako, s pego na očesu, in se grdo drži. Starši, premožni in kozmopolitski, jo vodijo k dohtarjem in nazadnje se prizadevanja, očesna telovadba, preveze čez oko, projekcijska škatla s programom in podobno, izkažejo sicer za učinkovita, živec ni zakrnel, vendar operacija ni mogoča. Punca se mora s hibo sprijazniti, v tem tonu izzveni konec romana.

Vendar so ob tej očesni torturi tudi vse druge. Liberalna mati in nazadnjaška babica, ena z mehkimi permisivnimi koncepti sedemdesetih let ter simpatijami do hipijade in komun, druga z vzgojo iz tridesetih, jo vzgajata v najboljši veri. Tudi tako, da ji zaradi slabe drže govorijo, da je kot ščurek. Pisateljica se zaradi tega skrivaj identificira z Gregorjem iz Preobrazbe, pa tudi med šolanjem večinoma tiči in se druži z izstopajočimi, enako ščurki, na vseh celinah in v vseh šolah, kamor vodijo materina razseljevanja med očetovim bivanjem v mehiškem zaporu.

Vmes je vse mogoče, pa nič zares prelomnega ali drastičnega, vsaj kar se telesa tiče. Drsanje po ograji pri šestih kot uvod v masturbacijo. Prvi džojnti, ki jih na materino grozo ne pokadi z njo, prva poljubljanja na počitniških taborih, na hitro popisane žurerske izkušnje po kazenski vrnitvi k babici v Mehiko in podobno. Kar je morda zanimiveje, je neka samoumevna kozmopolitskost okolij, komun, francoskih kvartov z visoko stopnjo kriminala, okolij z drugimi Latinskimi Američani. Predvsem Čilenci, ki so pobegnili, kolikor jih niso pobili, pred Pinochetom, ali pa Magrebčani, ki so subkultura v Franciji. Vse to pa je popisano skozi prijateljevanje in zaljubljanje.

S smislom za detajl in izrednim smislom za odmerjanje informacij spisana avtobiografija ob popisih stikov z umetniškimi krogi in etnično razgibanostjo na terenu kaže pretočnost in pisano različnost okolij, skozi katera se je pretikala Guadalupe Nettel.