Jaz sempismen

Maja Novak

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Ihta

Zato, mladost, po tvoji temni zarji srce zdih’valo bo, ker se v mladosti sploh nisem zavedala, kakšno srečo imam, da me obkrožajo inteligentni, omikani, bolj ali manj pismeni ljudje. Celo kadar smo se prepirali, smo v trditve samodejno postavljali vejice, in nikoli mi nihče ni zabrusil, da sem, denimo, »odurna«. (O tem več pozneje.) Moja vera, da so vsi ljudje na svetu približno enako artikulirani kot moji sorodniki in prijatelji, je bila tako neomajna, da sem celo pozneje, ko sem se začela družiti z ne ravno načitanimi pivskimi kameradi svojega prvega fanta, okoli tridesetega pa še z delavci na gradbišču SCT-ja v Jordaniji, v njihovih štorastih stavkih videla znak nekakšnega upora proti obče veljavnim družbenim normam, saj si v svoji naivnosti kratko malo nisem mogla predstavljati, da kak človek ne bi zmogel uporabljati zborne izreke, če bi jo hotel. Potem pa so se mi odprle oči.

Zgodilo se je kmalu po letu 1991, ko sem delala na kratkoživem dnevniku Slovenec; da bi bilo še bolj hecno, sem tam nekaj mesecev urejala pisma bralcev in tako spoznala, kaj vse je takle naše gore list sposoben izbruhati na papir. Ker sem bila takrat še demokratka in ker sem zato verjela, da sme v novi državi vsak reči, kar mu ravno pade na pamet, me je bolj od vsebine tistih pisem motil prav neverjeten jezik, v katerem so bila napisana. Ta epizoda in poznejše službovanje na Svetovnem slovenskem kongresu (na srečo tudi kratko) sta me na veke vekomaj utrdila v prepričanju, da je povprečen slovenski desničar pri izražanju mnenj precej večji merjasec in precej bolj okoren od povprečnega slovenskega levičarja.

Zdaj pred desničarskim približkom slovenščine nimam miru niti na družabnih omrežjih. Naj si še tako skrbno izbiram prijatelje, se bo vedno našel kdo, ki bo, denimo, v komentarju te ali one objave Levice ali Mladine zapisal, naj prejemnike socialne pomoči raje naženemo delat, sirske brivce pa vsaj na Hrvaško, če jih že pred domače puške in pod domače bombe ne moremo. »Nemoremo,« praviloma piše. In ker ne znam držati jezika za zobmi, pravzaprav prstov stran od tipkovnice, se zapletam v konflikte.

Mezanima zakaj nas optožujejo da smo desnica samo, zato ker nemaramo Migrantov in Muslimanov, se ti povsem nedolžno vpraša takle povprečen uporabnik Facebooka. Prav zares, zakaj neki? Na zahtevi po občasnem etničnem čiščenju pa ja ni nič desničarskega! Saj je posredi samo takšno majceno čiščenje, tako rekoč le brisanje prahu na najopaznejših policah! Torej odgovorim na enega takih zapisov: dragi sogovornik, zapišem, ko bi bili v prvi polovici 20. stoletja Američani z migranti ravnali tako, kot naj bi po tvojem Slovenija, danes v Clevelandu ne bi bilo močne slovenske skupnosti, tako številne in vplivne, da ima pravico voliti funkcionarje države, v kateri ne namerava živeti. Ker bi tudi Amiji vse Slovence, Irce, Italijane, Poljake ... preprosto izgnali. Tudi med Slovenci, ki so pred lakoto ali politiko prebegnili v obljubljeno deželo, jih čedno število sprva še ni znalo angleščine, otroke pa so začasno pustili doma enako, kot je tisti sirski brivec, ki ti gre tako v nos, pustil tistih svojih šest hčera, ki mu jih tako očitaš. Tudi takle slovenski migrant je v Združene države Amerike praviloma priplul sam in družino povabil za sabo šele, ko je zase in zanjo s trdim delom ustvaril spodobne razmere za bivanje. V odgovor dobim približno to:

Nemešat jabolk in hrušk, naši niso bli Muslimani in tisti sirec BIMORAL prpelat svoje hčere če, je dec. Ne pa strahopetna pizda k je pobegnu brez nih. Splohpa bolši da jih ni prpelal ker tud nih nočemo tuki in bi jih tudi izgnali PO ZAKONU. Sploh pa si odurna.

Slednje najbrž pomeni, da si je sogovornik vzel čas, si ogledal mojo fotografijo na Facebooku in ugotovil, da nisem Marilyn Monroe. Pa vseeno: ponižati se na raven žalitev na rovaš osebnega videza je morda specialiteta ljudi, po krivem imenovanih desnica, moja pa ni, zato sem na tej točki nehala komunicirati. Si pa zlahka predstavljam, kaj bi sledilo, ko ne bi – ko bi, na primer, pripomnila, da bi se borcu za slovenstvo spodobilo bolj paziti na materni jezik slovenstva, ne pa udrihati po tipkovnici, kot pač nanese.

Res si ne bi želela, da bi mi vladali ljudje brez smisla za estetiko.

Nehi me zajebavat js zase vem da sempismen. Samo na FB sem sproščen. To se vi levičarji z jezikom preseravate ker, sedelate pametni. Sploh pa jezik nivažen. Slovenski otroki k so lačni ker vi sirce redite za drage denarje, so Slovenci tutče govorijo mal bol po domače. (Jasno, takle slovenski otrok v prvem letu življenja sploh ne zna govoriti.) Važna je kri. (O, pazi to! Blut und Boden očitno.) mi nebomo pustili da bi se mešala s takimi ker bi taki posiljevali. MIGRANTI VEN!!! S slovenskimi reveži se ukvarjijte k nimajo dela in socjalne podpore (to so najbrž iste socialne pomoči, ki jih je treba odpraviti?) pa z otroki k solačni, ne pa to kar, dela naša vlada iz murgel.

Ojej. Ob takem bogastvu argumentov bi se me skoraj dalo prepričati, ha. Čeprav potihem še vedno domnevam, da so lačnim otrokom namenjena pičla proračunska sredstva iz enega sklada, beguncem pa sredstva iz drugega, povsem ločenega od prvega, skratka, iz tistega, ki ga moramo imeti tudi zaradi zahtev EU, tako ljube vsem, za katere neupravičeno uporabljamo poimenovanje desničarji, bi se me morda dalo prepričati – ko bi bili argumenti desnice, ki to baje ni, zastavljeni v količkaj kulturnem jeziku. Pa niso. Ne v zapisih na Facebooku, ne v tvitih raznih velikašev, ne med razpravami v parlamentu. Pa se za nič od naštetega sploh ne bom menila, dokler ne bo artikulirano spodobno – kajti jezikovna kultura je pomembna. Navsezadnje kršitve osnovnih jezikovnih norm ne pričajo le o nizki inteligenci in nizki izobrazbeni ravni govorca; za nameček so neestetske. Res si ne bi želela, da bi mi vladali ljudje brez smisla za estetiko.