Slovenija, Avstralija in jutri ves svet

zadržan +

Vse je naprodaj.

Anton Komat v knjigi Zemlja voda seme opozarja, da ima Slovenija največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropski uniji. In Marko Naberšnik mu v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet prikima – Slovenija je postala nacija prodajalcev. Štiričlanska družinica, ki nežno, navidez idilično živi pod Pohorjem, ima hude težave: sin, še otrok, hoče na Pohorje ali pa vsaj v Ameriko, hči potrebuje 50 evrov za valeto, toda mamika (Minca Lorenci), nekoč prodajalka, je brezposelna, medtem ko je atek (Jure Ivanušič), sicer tehnik v neki strojni tovarni, tik pred tem, da ga odpustijo. »Prvi šus odpuščanja« bo morda preživel, drugega ne. Delavci so le strošek, slišimo.

Še dobro, da imajo ostarelega soseda (Vlado Novak), ki nenehno telovadi, da bi bil konkurenčen, in še dobro, da ima sosed sina (Aljoša Ternovšek), ki je prvak mrežne prodaje, zvezdnik Kozmike, »podjetja za poslovne priložnosti«, tako da obupanima sosedoma, Borisu in Vesni (ateku in mamiki), hitro ponudi »korak naprej v življenju«, »korak k uspehu«, kar ju pripelje na seminarje mrežne prodaje, kjer se mojstrita v predstavitvah izdelkov, kot je vodni sesalec (»usklajen z evropsko direktivo«), kjer ju čaka »spomladansko čiščenje glave« (»Prisluhni sebi«), kjer ju zapeljujejo s citati iz Botra (»Prijatelje imej blizu, sovražnike pa še bližje«) in kjer jima možgane perejo z neoliberalnimi orgazmi (»drug drugemu smo tekmeci«, »če hočeš ti napredovati, mora nekdo nazadovati«, »ne moremo vsi zmagovati«).

Boris se prelevi v mrežnega prodajalca – »magične« izdelke skuša najprej prodati sodelavcu, prijatelju, obupancu kot on. Na koncu jih bo verjetno prodajal sebi. Samo da bo kaj prodal. Vesni mrežna prodaja ne leži, a kljub temu postane prodajalka – v »navadni« trgovini. V Sloveniji lahko postaneš le še prodajalec. Ko te odpustijo, postaneš prodajalec. In ko umreš, ne greš v nebesa, temveč na boljše – v nakupovalni center. Naberšnikov film je tipičen za te čase: ne more brez časopisnih naslovnic, ne more brez televizijskega navdušenja nad svojim žurnalizmom, ne more brez elit, ki pohujšujejo male ljudi, ne more brez vzvišenosti nad parveniji, ki so že itak karikature, ne more brez moraliziranja na prvo žogo, ne more brez komikov v epizodnih vlogah (Tadej Toš, Bojan Emeršič, Jernej Kuntner), zlahka pa preskoči tretje dejanje (kaj se zgodi, ko so Slovenci drug drugemu le še tržne niše in ko postane vse naprodaj?), ki pritiče tako šolskim filmom, kot je Naberšnikov.