Zvočni zid alt-rock nostalgije

Velika dvorana ljubljanskega Kina Šiška je konkretno zapolnjena in na odru se v oblaku umetne megle pojavijo silhuete shiranih rockerjev. Iz semplerja zaigra distorziran mehanski beat, ki ga po nekaj »loopih« podkrepijo udarci po glasno ozvočenih bobnih, hkrati pa membrane zvočnikov dvorane prevzamejo zvočni zid nostalgičnih sintesajzerjev in rifi težko naefektirane kitare. Prižge se stroboskop, ki kljub temu, da je koncert na dan boja proti aidsu, utripa s tolikšno hitrostjo, da pripomore bolj k ozaveščenosti glede epilepsije. Občinstvo podivja, pevec se zvija v slogu ikoničnih rock&roll plesnih gibov in po mikrofonu vpraša: »Are we hologram? Or are we vision?« Smo hologrami? Ali smo vizija?

Ob tem se neizogibno spomnimo na refren grozljive uspešnice britanskih pop zvezdnikov The Killers »Are we human? Or are we dancer?« (Smo ljudje? Ali smo plesalec?), vendar se z njim ne ukvarjamo prav dolgo. Najbrž zato, ker nas je prevzelo dejstvo, da na ljubljanskem odru končno stoji britanska zasedba The Horrors, ki je v naše kraje prišla na domnevnem vrhuncu svoje kariere – ob izidu svoje pete plošče V.

Čeprav je zasedba z naborom zaigranih komadov promovirala predvsem novi album, se očitno zaveda, da je njihova druga, slogovno in zrelostno najbolj prelomna plošča Primary Colours pravzaprav njihova najboljša. Dejstvo, da so vmes posneli še dve masovkam všečni plošči, so ob svojem petkovem nastopu pri nas k sreči ignorirali. Izbor skladb je bil skrbno premišljen, saj so punkovski brezbrižnosti navkljub nenehno opozarjali na to, da je njihov opus nabit z uspešnicami.

Tako so z vplivi shoegazerskega hrupa in krautrockovske mehaničnosti z druge plošče odlično dopolnjevali svoje nove pop komade, ki se še najočitneje sklicujejo na stadionski rock iz osemdesetih. A to spoliranost arena-rock hitov Horrorsi zamažejo z obujanjem spominov na svoje garažne korenine in vanj pretkano vmešajo elemente synthpopa, industriala in celo transa v zadnjem komadu Something To Remember Me By. Na trenutke so pričarali nostalgično vzdušje maturantskega plesa, kakršnih smo vajeni iz ameriških filmskih uspešnic, posnetih v osemdesetih. A vsakršno spogledovanje z romantiko je kitarist suvereno pogazil z neprizanesljivimi rifi, ki so se pretakali skozi bogato paleto kitarskih efektov.

Še bogatejša je bila klaviaturistova zbirka modularnih sintesajzerjev, ki je na odru spominjala na kontrolno kabino vesoljske postaje, kakršno bi mu zavidal celo Miha Kralj, slovenski pionir sintesajzerskih epopej. Ob neštetih plasteh zvokov analognih sintov smo se spomnili na krautrock očake Tangerine Dream.

Po koncertu je bilo zunaj na čiku slišati nekaj pripomb, češ da je bilo ozvočenje slabo, vokal pretih in kitara preglasna. A to, da je slednja nonšalantno sekala čez ostale inštrumente, je bilo popolnoma na mestu, saj bi sicer poslušali sterilen koncert spoliranega synthpopa. Tudi dejstvo, da je bil vokal na trenutke pretih, je dobro premišljeno, saj – roko na srce – Faris Badwan ni najbolj brezhiben vokalist na sceni, kar sploh ni mišljeno kot kritika, ker se za retro alt-rock občasno fušanje več kot spodobi. Pravzaprav ne gre petkovemu nastopu zasedbe The Horrors očitati prav nič.