Koko in velika skrivnost

za +

Dan mrtvih.

Koko in velika skrivnost je animirani film, v katerem se mrtvi na smrt ustrašijo živega. Kako bi se šele ustrašili Trumpa – ali bolje rečeno: kako bi se šele Trump ustrašil njih! Ne zato, ker so mrtvi ( ja, kostkoti), ampak zato, ker so Mehičani. Kot veste, je Trump Mehičane razglasil za »kriminalce, morilce in posiljevalce«. Iz Amerike jih hoče na vsak način izgnati. Zgraditi hoče »čudovit« zid, ki bi Ameriko povsem ločil od Mehike. Na zid hoče namestiti sončne celice, da bo prinašal dobiček. Trump se ima za Godzilo, v Mehiki pa vidi Japonsko. Pixar – Disneyjeva posest – ima o Mehiki ločeno mnenje. Bolj ločenega niti ne bi mogel imeti: Koko in velika skrivnost – Pixarjev hommage Mehiki, njeni folklori, njeni kulturi in njenemu unikatnemu praznovanju dneva mrtvih (Día de Muertos) – je namreč vrhunski pop.

A ironično: dogaja se v svetu, v katerem je pop prepovedan. Spomnite se najstniškega Kevina Bacona, ki se je v filmu Lahkih nog naokrog – alias Footloose – preselil v zatohlo, puritansko ameriško mestece, v katerem je bila zabava – kaj šele rokenrol – prepovedana. Miguel, 12-letni fant iz Sv. Cecilije, strastni kitarist, glavni junak animacije Koko in velika skrivnost, ki je v Mehiki v trenutku postala največji hit vseh časov, pa se rodi v družini, v kateri je muziciranje – še zlasti igranje kitare – strogo prepovedano, in sicer zaradi travme, ki jo je pred davnimi leti povzročil Miguelov prapraded, neke vrste Faust (ali pa Robert Johnson, če smo že ravno pri kitaristih): v imenu glasbene kariere in slave je zapustil družino. Miguel sanjari o rečeh, o katerih je sanjaril njegov prapraded, zato se vtihotapi v grobnico Ernesta de la Cruza, legendarnega pojočega kavboja, da bi se dokopal do njegove kultne kitare, a se spletom okultnih okoliščin – kot kombinacija Carrollove Alice in Zemeckisovega Martyja McFlyja – znajde v Deželi mrtvih, brezmejnem, zelo živahnem nekropolisu, kjer se mrtvi – njegovi predniki, neonski okostnjaki vseh slojev, nekdanji zvezdniki (Frida Kahlo, El Santo ipd.), mali ljudje in Héctor, melanholični vagabund – potegujejo za pozornost živih, saj jih pri življenju na onem svetu ohranjajo prav tisti, ki se jih spominjajo. Več ljudi ko se jih spominja, bolj so živi – in tudi bogatejši. Spomini so trg – tako kot posmrtno življenje. Vsi delajo vse, da bi se jih kdo spominjal. Ko te vsi pozabijo, je konec tvojega posmrtnega življenja. Če se te vsi spominjajo, prosperiraš – če se te nihče ne spominja, izgineš. Sprhniš. Héctorju grozi izginotje. Hiperaktivni Miguel je njegov zadnji up. Koko in velika skrivnost, ki precej dolguje Miyazakiju, Gutierrezovi Knjigi življenja in Burtonovi Mrtvi nevesti, a tudi Fernandezovi klasiki En dan življenja (ko Miguel poje prababici Koko, spominja na generala Felipeja, ki mami Juaniti poje štikel Mama Juanita), slavi smrt, emocij si ne izmišlja, vizualne gege pa igra kot akorde. Pixar res animira tako, kot je Jimi Hendrix igral kitaro.