Joanna Bator: Peščena gora

Poseljeno in razseljeno območje

Peščena gora je ime blokovskega naselja, ki zraste po drugi vojni ob rudarskem mestu v Poljski dodeljeni regiji, ki so jo Nemci zapustili, čeprav ne vsi in ne vsi brez pritiskov. V tem čebelnjaku spremljamo več generacij, vse do najmlajše, za katero ukoreninjenost in pripadnost nista več daljni in nedosegljivi cilj in obet, temveč postopno vse bolj mora, iz katere se hoče umakniti, čim dlje in čim prej.

Joanna Bator (1968) se zgodbe o življenju v Ljudski republiki Poljski od predvojnih časov do približne sodobnosti po padcu Zidu loti skozi tri generacije žensk. Popisuje njihove ruralne navade in izvor, vraževernost in arhaizirani nabor prepričanj, pa tudi vsakdanje življenje, ki ga podpira upanje, da se jim bo posrečil veliki met: ljubezen kot iz ljubavnega čtiva ali v obliki kšeftarskega nemškega zeta. Obsevajo se z žajfnicami in potujejo na mesta, kjer srečujejo igralce in igralke iz priljubljenih serij, pričakujejo darila v obliki petlitrskih šamponov in podobno. Gledajo, kako gre sodobni svet postopno v maloro, kako sta v ospredju »čudaštvo in fiu-fiu, ne pa normalna družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci, povezani s svetim zakramentom in čustvi, plus babica za pomoč, dokler jih smrt ne loči«. Vendar se generacija najmlajših upre, z imidžem, spolnimi praksami. Vsako priložnost zagrabi za pobeg in zoprvanje zatohlemu.

Joanna Bator zgodbo o preteklem niza skozi živahne epizode, bolezni in smrti, prijateljstva in zavezništva, vse pa pred natančno izrisano zgodovinsko kuliso, v kateri ne manjka ostankov razseljenih Nemcev, spomina na njihovo obrtno spretnost in izpraznjene domove. Vse je podkleteno z antisemitizmom, v velikem finalu pa si najbolj zadrti in razžaljeni ne pomišljajo vzeti usode v svoje roke in reševati sveta s krvjo. Krvjo tujcev, prišlekov in drugačnih, seveda. Proti ksenofobiji in rasizmu vseh barv je pisateljica enako polemična kot proti starožitnosti.

Peščena gora je jezikovno razgibana in razlomljena, ne manjka drastične metaforike, verističnih in do roba prignanih popisov rojevanja in spoprijemanja žensk s svojim videzom, ker ta obeta pravljične razplete. Posamezne epizode so učinkovite, literarni značaji pa izraziti, primerni zatohli, neprevetreni krajini in zasvinjanemu okolju (tudi socialno) pa zideologiziranim partijskim ritualom, razbohotenemu potrošništvu. Pisateljica detektira tudi trenutek, ko so pretekle sanje zamenjale do nepreglednega razširjene nakupovalne površine. Politike v širšem smislu je malo, zato pa več politike spola, ki dobi močno oporo med najmlajšimi.

Menda na avtobiografijo naslonjena zgodba se spretno pretika med svetom starožitnosti in ukoreninjenosti ter sposobnostjo izpostavljenih posameznic, da se uprejo in same pišejo svojo zgodbo. Joanna Bator je pri tem jezikovno inovativna, vse pa z namenom, da prikaže, kako malo lahko v pobezljani družbeni klimi stori posameznica – razen za ceno izobčenja.