Nesmisel prazničnega blišča

Maja Novak

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Ihta

Dragi obešalci novoletnih lučk, dragi oglaševalci, dragi povezovalci radijskih in televizijskih programov, ali se vsaj približno zavedate, kolikšno trpljenje vaše neutrudno trobezljanje o praznikih povzroča lepemu številu Slovencev? Mogoče jih je deset odstotkov, mogoče četrtina, ampak tisti, ki je v veselem decembru nesrečen, je nesrečen povsem, vseh sto odstotkov njegove duše trpi – morda zato, ker bi rad praznoval, pa ne more, ker je, denimo, povsem brez denarja, ali pa ga, kar je še huje, preganja občutek, da nima česa praznovati, ker mu je ugasnilo poslednje upanje, da se bo karkoli kadarkoli obrnilo na bolje.

Ne, ne bom pisala o otrocih, ki z velikimi lačnimi očmi opazujejo dobrote v izložbah slaščičarn, to je zguljena fraza, ki spada v literaturo predprejšnjega stoletja; ampak kaj, ko se je tudi naše življenje v zadnjih dveh desetletjih zasukalo za dobrih sto let nazaj. Sploh pa so danes na voljo nove podobe, na primer upokojenci, ki iz stanovanj odstranjujejo radiatorje, ker si ne morejo privoščiti gretja, ali pa tista gospa, ki jo včasih vidim, ko grem v trgovino. Po nakupih se zavali na klopco pred našim Mercatorjem, široko razmakne tolsta kolena pod cicastim krilom in si prižge cigareto. Lahko bi sedla v bližnji bife in si k cigareti privoščila kavico, pa nima denarja. Prepričana sem, da ta gospa ne sanjari o revoluciji, zmagi delavskega razreda, socialni državi in odpravi družbene neenakosti, temveč o tem, da bi bila neenaka drugače, to se pravi, da bi se prebila v razred bogatih, kjer bi lahko do mile volje dajala duška potrošniškim nagonom; druge pa naj vzame vrag. Evo, to je tisto, kar je novega: razred revnih, brezposelnih, upokojencev in prekariata nič več ni, kot bi rekel Marx, razred zase, temveč je spet postal razred po sebi. Ne bori se za sistemske spremembe in njegove skromne, malone patetične želje so povsem v skladu s poslovnimi cilji tistih, ki nam v teh morečih dneh na vsak način hočejo vsiliti ta ali oni artikel.

Zato se nas oglaševalci zlepa ne bodo usmilili: oglaševali bodo do zadnjega potrošnika, dokler ne bo preminil ali obubožal še zadnji, ki lahko kaj kupi, in šele potem bodo razmišljali dalje. Šele potem bodo razmišljali dalje tudi tisti, ki danes otopelo kupujejo, zato je položaj brezupen: nič se ne bo spremenilo, samo vnebovpijoče revščine bo čedalje več.

Kaj si, denimo, za praznike lahko privošči otrok, ki prejema le 62 evrov preživnine? Na to številko sem postala pozorna ob medijskem pranju Rada Antoloviča in pri priči moram poudariti, da me Rado Antolovič figo briga. Sam zase najbolje ve, kako in kaj, njegove osebne stvari so njegove osebne stvari. To, čemur se čudi moja babja pamet, je dejstvo, da je v socialni državi sploh mogoče plačevati zgolj 62 evrov preživnine. Kateri socialni delavki, kateremu sodniku se je zapisal tak znesek? V redu, ko bi zavezanec prejemal minimalca, bi še razumela; ampak centri za socialno delo in sodišča bi takemu delavcu verjetno dosodili višjo obveznost, za premožnejše in vplivnejše pa se zdi, da so na voljo milejši ukrepi.

Ko sem kot pripravnica še svetila po pisarnah službe za zakonodajo tedanje republiške skupščine, se je na mizi slednje znašel tudi predlog, da bi višino preživnin določali v takem ali drugačnem odstotku zavezančevih prejemkov, in ženskemu delu naše ekipe se zamisel niti ni zdela slaba. A predsednik zakonodajno-pravne komisije, ugleden pravnik, je mislil drugače. Kot že ime pove, je poudaril, je preživnina namenjena temu, da bi otrok (zgolj) preživel; ko bi otroci bogatih ločencev prejemali več od otrok siromašnih, bi to ustvarjalo neenakost. Zaman je bila pripomba, da tudi otroci bogatih staršev, ki slučajno še niso ločeni, živijo bolje od otrok dveh revežev, ki še vztrajata skupaj, torej neenakost že obstaja. Takrat sem nehote pomislila, da hoče biti naš šef, seveda moški, zavestno ali podzavestno solidaren z drugimi moškimi, ki so v moških očeh vsi veliki trpini.

Vsaka družba premore samo toliko dostojanstva, kolikor ga premore njen najšibkejši člen.

Le da najbrž ni posredi to. Že takrat, v socializmu, je veljalo, da nekateri ljudje preprosto padejo skozi špranje sistema, skozi špranje sveta, je v romanu Nikolikje rekel Neil Gaiman, to pa še toliko bolj velja danes. Gaimanovega protagonista, dobro plačanega uslužbenca z lepim stanovanjem, drugi nekega dne kratko malo ne vidijo več; resda je kriva okužba z magijo (dotaknil se je deklice, ki je bila videti kot klošarka in je potrebovala pomoč), a gotovo je Gaiman hotel povedati, da lahko za sistem čez noč postanemo nevidni vsi. Temu ali onemu otroku določijo preživnino 62 evrov (ne, s tem ni mogoče preživeti), hkrati pa si vsi pristojni organi čestitajo, da so ravnali v skladu z zakonodajo. Upokojenec naj se greje z manj kot 300 evri na mesec, ker po veljavnih zakonih ne more prejemati višje pokojnine, delavec, ki gara vsaj osem ur na dan, pa naj se znajde z minimalcem; s tem ni nič narobe, vse je po zakonu. In kadar, denimo, Levica, predlaga spremembo zakonodaje, se vsaj na Facebooku nanjo vsuje golida zmerljivk v slogu: Nehajte plozat pa delat pejte.

Ob vsem tem je v veselem decembru res težko biti dobre volje. Zdi se, da praznični blišč meče še ostrejšo luč na siceršnje socialne razlike. Ko bi bilo kaj pravice na svetu, bi se morala država decembra odeti v črnino, potrošniki in potrošnice pa bi morali namesto tega, da polnijo nakupovalne vozičke, deliti miloščino brezdomcem. Vsaka družba namreč premore samo toliko dostojanstva, kolikor ga premore njen najšibkejši člen. Seveda pa se to ne bo zgodilo. Začeti bo treba z drugega konca. Zvišati socialne prejemke. Zvišati zajamčeni osebni dohodek. Odpraviti prekariat, šele potem bodo decembrske lučke imele kaj smisla.