Magdalena Tulli: Italijanski salonarji

+ + + +

Žica na meji

Motnja, leta 2015 prevedeni roman poljske pisateljice Magdalene Tulli (1955), pripoveduje o naenkrat nastali in nejasni begunski situaciji, v mesto naplavljenih in odzivih domačih, ki so do prišlekov bolj ali manj naravnost nestrpni in bi se jih radi znebili. Organizirajo se v mestne straže in obrambne falange, kolaborirajo ... Zdaj, po prebrani zbirki kratkih zgodb Italijanski salonarji, krizo s prišleki vidimo tudi v luči preteklega preganjanja in pogromov, ne le presvetljeno s sodobnimi migracijami in odpori. V zbirki novel je Tullijeva, predstavnica druge generacije po holokavstu, konkretnejša, popisuje odraščanje v Ljudski republiki Poljski. Detektira pa tudi do vsega tujega in predvsem judovskega globoko ukoreninjeno sumničavo atmosfero, ki ji je izpostavljena odraščajnica.

Ta se iz distancirane in že predelane pripovedne drže spominja svojih šolskih let, ki jih zaznamuje izločenost iz kroga sošolcev in iz vseh provizoričnih družb, ki jim je hotela pripadati. Zaradi težav pri učenju, ko sta se ji pomešala oba jezika, očetova italijanščina in materina poljščina, zaradi materine čustvene hladnosti ter splošnega in sprejetega protijudovskega razpoloženja je žlahtna žrtev šikaniranja. Vse to in njeno judovstvo jo naredi za izpostavljen objekt mobinga.

Tullijeva se v Motnji izogiba časovni in krajevni umeščenosti, v Italijanskih salonarjih je bolj avtobiografska, tudi politične in družbene koordinate so jasno začrtane. Država, obdana z žico, ona med redkimi prehajalci na drugo stran: »Ni vse zlato, kar se sveti, so nas opominjali. Lepo je to, kar je srcu drago, so nam zatrjevali, srcu pa je drago to, kar je domače. Svet je tuj, so nam vbijali v glavo, najboljše se je držati lastnega dvorišča – če že ne zaradi vzgiba srca in zaradi bodeče žice na mejah, potem pa vsaj zato, ker je kje drugje življenje pretežavno, res ni za nas, ne bi se znašli.« Samozadostna domačijskost in ravnanje družine, ki se vedno znova vrne z italijanskih počitnic, kar je sumljivo. Niti njeni preiskovalci se ne bi, še čevljarji se muzajo in hočejo odkupiti obnošene očetove čevlje, prepričani, da kdor gre, ne pride več nazaj.

Tullijeva zgodbe gradi okoli osrednje metafore, enkrat so to čevlji iz tujine, drugič klavir kot detektor družbenega sloja, potem spet črn oblak nad mestom in demonstracije proti prikritim »lisjakom«, ki da so krivi za vse. In mladostnica iz zgodbe se, zaradi rodu, mora prepoznati; ker ji dajo to vedeti. Hkrati pisateljica menja pripovedno držo in tudi odnos z materjo, ki se bolezensko pomika po časovni premici nazaj in pozablja neposredno preteklost. Popisuje tudi skozi materine oči, vidimo ga kot odsotnost empatije ob srečanju z dekletom, ki je v resnici hči.

To je neprizanesljivo pisanje, ki brska po mladostnih spominih, da bi se osvobodilo njihove teže. Pri tem so zgodbe zaokrožene in spretno organizirane okoli osrednjega motiva, ki ga izberejo med konkretnostmi ali pa metaforizirajo stanje duha. Takratnega in spet obujenega.