Andrea Wulf: Iznajdba narave

+ + + +

Biografija prvega svetovnega medijskega intelektualca Alexandra von Humboldta (1769–1859).

Naravoslovec in raziskovalec, ki je preplezal Ande tedaj, ko večina še vedela ni, da obstajajo, ki je s čolnom mesece preiskoval in kartiral porečje Orinoka, ki je proučeval možnosti izkopavanja rud v daljni Sibiriji, ki je na potovanja jemal zaboje instrumentov (mikroskop, teleskop, kompas, nihajna ura …), s katerimi je določal zemljepisno širino in celotna območja umeščal na svetovni zemljevid, ki je povezal rastlinske vrste na različnih koncih sveta v enoten red, ki je bil skorajda sinonim za pojem zemeljskega magnetizma, ki je nasprotoval suženjstvu, ki je ugotavljal, kako kolonializem monokulture, kot je indigo, siromaši zemljo in iz domačinov ustvarja reveže, ki je postavljal temelje ekologije in sobivanja z naravo. Po njem je poimenovanih 300 rastlin in 100 živali, na pogovor z njim so hiteli kralji, cesarice, ministri, tudi ameriški predsednik Jefferson, revolucionar Bolivar, pesnika Goethe in Puškin, ob njem je onemel veliki Darwin.

Ko je na stara leta imel serijo predavanj v Berlinu, se je tam trlo toliko poslušalcev, da je pred vsakim nastopom povzročil prometni zastoj. Njegovo težo najbolj ponazori epizoda, ko je, čeprav Prus, nonšalantno živel v Parizu v času, ko je bil Napoleon v vojni s Prusijo. Ta mu je v navalu besa nekega dne izdal ukaz o izgonu v 24 urah. A po intervenciji francoskih akademikov je imperator, ki je zavzel skoraj vso Evropo, klonil pred Humboldtom in še istega dne preklical izgon. Seveda ne iz strahu, ampak zaradi nečimrnosti, saj bi država tako izgubila največjega znanstvenika. Življenje, ki že samo piše knjigo. Svetovni mediji avtorico označujejo za briljantno. Zares prepričljivo je sledila njegovim potem, karieri in odjekom njegove slave, pogrešimo pa mislečega Humboldta: kako je razmišljal, od kod mu zamisli, umetnost opazovanja in sposobnost združevanja poprej nezdružljivega.