Voranc Boh, igralec

Spomnim se, kako je tri vrste pred menoj, nasmejan do ušes, poslušal stoječe ovacije. Bili smo na Beneškem filmskem festivalu, eni najpomembnejših filmskih prireditev, in v ogromni dvorani smo si ravnokar ogledali premiero filma Razredni sovražnik, ki je pozneje prejel številne odlične ocene in nagrade, tisti petek, 30. avgusta 2013, pa je bil javno predvajan šele prvič in tudi aplavz je bil šele prvi, a je kar trajal in trajal in trajal. In namenjen je bil tudi njemu, črnolasemu fantu, ki je v filmu odigral eno glavnih vlog. Svojo prvo filmsko vlogo.

Bil je Luka, eden od dijakov, ki se po samomoru sošolke uprejo strogemu razredniku (Igor Samobor) in vsem drugim, ki jih krivijo za njeno smrt. Vendar ni vse tako, kot se sprva zdi. Učitelj ni nujno »naci«. In dijaki ne nujno glas razuma. Morda je ravno obratno.

Ko mu je režiser Rok Biček ponudil to vlogo, je bil tudi sam še dijak. Zadnji letnik gimnazije. »Kako patetičen sem bil na tisti avdiciji,« pravi danes. A ravnal je pač po občutku, bil je naturščik, pa ne le on, vsi najstniki iz filma. Pozneje, med snemanjem, so vsak večer skupaj žurali in ta medsebojna povezanost se vidi tudi v filmu, za katerega sam pravi, da je »carski« in tudi zelo poučen.

Na avdicijo za Razrednega sovražnika ni prišel po naključju. Vse otroštvo je preživel na odru. Takrat še ni prav zares igral, bolj se je igral, je pa že pri štirih ali petih ustvarjal lutke, nastopal je v šolskih predstavah, navdušil se je nad improgledališčem in njegovo zajebancijo, kasneje je bil del gledališke skupine Artizani. Vse to je bilo v prestolnici, kjer je odraščal, na dosegu roke, pa tudi starša sta ga zelo spodbujala k ustvarjanju.

Poleg tega je bil oče Marko, po poklicu zdravnik, vseskozi aktiven glasbenik, imel je bende, snemal plošče. Tako ne preseneča, da si je že zgodaj tudi sam zaželel kitare. Kot gimnazijec je z bendom L.S.D. (Lepi slovenski dečki) nastopal na Metelkovi in v Rogu, s komadom Rit pa srajca so se prebili tudi na kompilacijo Val011, s katero je drugi program javnega radia iskal nove glasbene sile. A igra je bila vedno na prvem mestu, tudi pred glasbo, in ko se je bilo treba odločiti za študij, se je, čeprav je resno razmišljal še o matematiki (»Ker sem vedno tako navdušeno računal.«) in socialnem delu (»Ker mi ni vseeno za ljudi.«), vpisal na študij dramske igre na AGRFT.

Danes, pet let kasneje, je pred nami igralec najmlajše generacije, ki največ nastopa pred otroškim občinstvom. V Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je zaposlen, smo ga zadnje leto ali dve lahko ujeli denimo v vlogi piflarja v pank različici Tajnega društva PGC, pa v predstavah Peter Pan ter Emil in detektivi. Medtem tudi na muziko ni pozabil: lani je s komadom Jutro v Tivoliju osvojil drugo mesto na festivalu Poprock, letos ima vlogo v muzikalu Rent v Mestnem gledališču ljubljanskem, vedno pa se najde tudi kak skrivni glasbeni projekt. In drugi dramski in performerski projekti. Denimo Kamniti čevlji, magistrska predstava njegove partnerke, plesalke in koreografinje Anje Mejač, ki je premiero doživela septembra.

Obkrožen z vsemi temi projekti je zdaj dočakal svojo prvo veliko gledališko vlogo. V predstavi Kralj Matevžek Prvi, ki v njegovem matičnem gledališču že nekaj tednov navdušuje otroke in odrasle, igra naslovnega junaka, enajstletnega dečka, ki po smrti očeta postane kralj in želi zavladati drugače od pokvarjenih dolgoletnih ministrov – v dobro vseh. Pot do tja je težavna, a na pomoč mu priskočijo kar mali gledalci, s katerimi skupaj ustanovijo otroški parlament in nato še štiri ministrstva, ki sprejmejo čisto konkretne sklepe.

Ta del predstave mu je vedno najljubši: »Tako lepo je opazovati otroke, ki razmišljajo, kako bi lahko živeli boljše. Potem pa začnejo predloge povezovati in na koncu oblikujejo še boljše. Zakaj bi namreč najeli varuške za vse revne družine, če pa lahko na primer zvišamo plače in revščine ne bo več?«

Ponosen je, da je njegova prva velika gledališka vloga tako politična, aktivistična. Pomembno mu je, če s svojim delom družbi lahko nekaj da. Zaveda pa se, da vse vloge niso takšne, navsezadnje je sam najbolj prepoznaven po vlogi v telenoveli Reka ljubezni. Tam je Blaž Slak, prijazni brat glavnega junaka. »To je bilo povabilo, ki ga nisem mogel zavrniti. Telenovele so pri nas skorajda edina možnost za delo na televiziji,« je realen.

Zaradi te vloge ga danes prepoznavajo na ulici. Lahko vam potrdim, da otroci pred gledališči kažejo na plakate z njegovo podobo: »Glej, babi, on bo v predstavi!« Sam ob tej izpostavljenosti občuti predvsem veliko odgovornost do gledalcev, še zlasti do otrok. Veliko premišljuje o tem, kaj povedati v intervjujih, ki jih bodo brali mladi, kako prepoznavnost izkoristiti za nekaj pozitivnega, za opozarjanje na pereča vprašanja.

In zdaj jih, če drugega ne, lahko povabi že na Kralja Matevžka Prvega in jih tam uči osnov aktivnega državljanstva.