Vojna zvezd: Poslednji Jedi

Alternativa obstaja.

Še celo v Bitki na Neretvi so partizani jedli in pili in spali in plesali, pa so bili sredi najhujše ofenzive in sredi najhujše vojne, jasno, druge svetovne vojne. Hujše ni bilo. V Poslednjem Jediju, drugi epizodi nove trilogije Vojne zvezd, ki se nadaljuje točno tam, kjer se je prva epizoda – Sila se prebuja – končala, pa v oddaljeni galaksiji nihče ne jé, nihče ne pije, nihče ne spi in nihče ne pleše. Vsi non-stop delajo. Vsi so non-stop budni. 24 ur na dan, 7 dni na teden. Stalno so prižgani. To je nov tip vojne – tip stahanovske, permanentne vojne, tip vojne, ki se nikoli ne konča in ki nikoli ne spi.

Ko začne ladjevje Prvega reda, ki ga vodi fašistoidni general Hux (Domhnall Gleeson), tolči po ladjevju Upornikov, ki jih vodi generalka Leia (Carrie Fisher), se bojišča in fronte pomnožijo. Ja, Imperij res vrača udarec. Vojna dre od povsod. Ni je mogoče ustaviti. Preteklost je premočna (vsi bi jo najraje potlačili), identitetna politika se je sesula (»Nihče ni od tu«), temna stran Sile je preveč mamljiva, prepad med Dobrim in Zlim je globok kot vesolje, humor pa itak razumejo le nečloveška bitja (Chewbacca, R2-D2, C-3PO, BB-8, Maz Kanata, njorkasti porgs ipd.), tako da lahko uporniki – pilot Poe Dameron (Oscar Isaac), nesojeni Han Solo, viceadmiralka Amilyn Holdo (Laura Dern), nesojena princesa Leia, in eks jurišnik Finn (John Boyega) – le neprestano bežijo. Vojna, ki jo z imperialne strani podžigata patricidni Kylo Ren (Adam Driver), nesojeni Darth Vader (sin Hana Sola in Leie, če verjamete), in vrhovni vodja Snoke (Andy Serkis), ne več zgolj hologramski intergalaktični inkvizitor, je tu naravno stanje. Junaki tu res ne vedo, kaj drugega bi počeli, kot se vojskovali. Alternative ni.

Vojna zvezd, ki jo gledamo, deluje kot alegorija vojne korporacij, kot alegorija neoliberalne obsedenosti s tekmovalnostjo, učinkovitostjo in preživetjem močnejšega, kot alegorija zaposlenih iz enega podjetja, ki so v vojni z zaposlenimi iz drugega podjetja. Akterji vojne zvezd so menedžerji in delavci, ki nenehno delajo. Nikoli ne odnehajo. Nikoli ne zaspijo. Stalno so prižgani. Še svetlobni meči niso stalno odnehajo. Nikoli ne zaspijo. Stalno so prižgani. Še svetlobni meči niso stalno odnehajo. Nikoli ne zaspijo. Stalno so prižgani.

Pa vendar obstaja upanje. Ko se film preseli v razkošno mesto Canto Bight (na puščavskem planetu Cantonici), med neoliberalne hazarderske elite in jet-set vojne dobičkarje, ki otroke izkoriščajo kot suženjsko delovno silo, nam da jasno vedeti, da so to »najslabši ljudje v galaksiji«. In ko Rey (Daisy Ridley) na viharnem otočku, ki več dolguje Shakespearu kot Lucasu, Luka Skywalkerja (Mark Hamill) prepričuje, naj se vključi v vojno, jo ta zavrne, saj ima, kot namiguje, dovolj svoje privilegiranosti, izbranosti, elitnosti. »Sila ne pripada Jedijem,« pravi. »Reči, da če Jedi umre, umre tudi svetloba, je puhlo.« Elite niso odrešilne. Ljudstvo vstaja. Boj za svobodo postaja tudi boj za enakost. Še celo Kylu šilne. Ljudstvo vstaja. Boj za svobodo postaja tudi boj za enakost. Še celo Kylu šilne. Ljudstvo vstaja. Boj za svobodo Renu se zdi Rey fascinantna zato, ker se je vzela »od nikoder«, ker torej ni del elit ali dinastij. V oddaljeni galaksiji se rojeva oktobrska revolucija.