Isaac Bashevis Singer: Moč teme: izbrane zgodbe

+ + + +

Prikazni izgubljenega ljudstva

Isaac Bashevis Singer (1902– 1991) je bil na Poljskem rojeni literarni nobelovec judovskega rodu in eden temeljnih piscev v jidišu. V knjigi Moč teme, ki v branje ponuja izbor njegove kratke proze, vidimo, kako spretno je mešal stare hasidske bajke in legende z življenjem v moderni državi, kamor njegovi liki prebegnejo ali se zatečejo pred preganjanjem ali po holokavstu.

Na eni strani imamo tako nekdanji starožitni svet, v katerem so v ospredju molitev, vera in ortodoksija, vsaka prekršena zapoved pa kaznovana. V tej živahni in skoraj folklorni prozi je pogost motiv zamenjave, pa naj gre za prikrivanje spolne identitete, ko se morajo punce, če hočejo do znanja – in to je pot k Bogu –, pretvarjati in preoblačiti, zapustiti dom in biti izpostavljene zgražanju okolice. Ali pa fantje prikrivajo svojo spolno usmeritev, ki je okolica nikakor ne bi sprejela.

Menda je Singer motiv za takšno početje dobil v lastni družini, so pa zgodbe iz judovskega vzhodnoevropskega poselitvenega bazena poskus oživitve nekdanjega živahnega in včasih tudi humornega dogajanja. Svet je bil še začaran, nad vsemi čarovnijami pa strog gospodar na nebu in zapisi, ki jih je treba čim bolje razumeti, da ga ne bi kje polomili.

Vendar drugače od Kafkovega sveta ta ni nujno tesnoben. Skrbno popisane šege in navade kljub okornosti in nespremenljivosti, torej neodpornosti proti modernosti, omogočajo nekaj žmohtnega humorja in zanimiv nabor značajev, po kosmačevsko bi rekli tantadrujskega tipa. Vidimo, da je v tradicionalnih vaseh še prostor za različne izobčence in posebneže, da se večina morda z njimi ne strinja in jih tudi obsoja, vendar ne izloči povsem. Sestavni del tega sveta, ki preži na čudež in še ni izgubil sijaja, je fantastika. Ali pa so vsi fenomeni sporočila od zgoraj, včasih tudi nerazumljena, treba jih je le dešifrirati in v njih poiskati življenjska vodila.

Nekaj zgodb se dogaja tudi med izseljenci v Ameriki in takrat se štimunga popolnoma spremeni. Pričevalci čutijo, da so odrezani od tradicije, vsak s svojo travmo, in takrat je fantastika nekaj strahotnega in srhljivega. V dvorani na srečanju rojakov, recimo, vidijo tiste, ki so ostali in jih ni več. Ob navidezno koketnih epizodah, ko se usmerijo v zapeljevanje, se jim vrivajo izginuli in mrtvi iz preteklosti.

Singer je pripovedno izmojstren, poznavanje tradicije in nekoliko groteskno portretiranje pa naredita njegovo prozo izrazito živahno. Hkrati je izginuli svet ravničarskih Aškenazov že na sebi živahen in podkleten z legendami in hasidsko mistiko, s tem pa mamljivo skrivnosten in privlačen, in ta izbrušena proza to dodobra izkoristi. Hkrati je glas nekega ljudstva, ki so ga najprej izbrisali lokalci in nato še nacisti.