Fjodor M. Dostojevski: Ponižani in razžaljeni

Zakaj sem med knjižnimi novitetami izbral prav to delo iz leta 1861?

Nanj me je napeljal Bukowski. V delu On Writing je ta kultni outsider literature – ki je častil boga alkohola in hkrati zaničeval jalove literarne zvezde modernosti – v dilemi med steklenico in knjigo segel po avtorju, ki ve, kaj je življenje in zna o njem pisati. In dejansko. Uvodna slika starca, ki nonšalantno vstopi v peterburško slaščičarno s psom, sede za mizo, ne da bi kaj naročil, nato pa tri ure bolšči v klientelo, uroči slaščičarja, goste, bralce in glavnega junaka, ki na starčevo smrt postavi poltisočstranski roman. Čeravno ga komparativisti ne štejejo med prve tri mojstrovine Dostojevskega, je še vedno sposoben bralca za nekaj dni prikleniti nase.

V skupno pripoved združi nezdružljivo: berače in kneze; oboje popiše z enako tankočutnostjo psihološkega opazovalca, roman podaja kot nepredvidljivo razkritje, za povrhu pa predstavi Rusijo sredi 19. stoletja. Lik pisatelja, ki s knjigo za hip obogati, novinarja, ki s pisanjem preganja lakoto, faliranega študenta, ki kot preddobni detektiv služi s prodajanjem informacij, ménage à trois s ciničnimi preobrati, ekshibicionista, propadlega tovarnarja, plemkinjo, ki konča na ulici, ciničnega aristokrata, ki prevarani ne vrne ukradenega premoženja, ker bi jo s tem oropal užitka, da bi lahko imela prav njega za izvor svoje nesreče … Obenem pa anticipira travme 21. stoletja: sodobni mamino je pri njem papino – brezdelni vetrnjak, ki mu oče knez plačuje vzdrževalnino; zadnji Showalterjev film Ljubezen na prvo bolezen, kjer ameriški Pakistanec bije družinsko-kulturni boj pred izobčenjem, potem ko se ogne dogovorjeni poroki, je skozi Dostojevskega prav naiven: njegova Nataša to stori že poldrugo stoletje prej.

Predvsem pa – Fjodor Mihajlovič res hudičevo dobro piše.