Ignacy Karpowicz: Osti

+ + + +

Najnovejši ljubezenski neredi

Poljski pisatelj Ignacy Karpowicz (letnik 1976) je napisal Baladine in romance o tem, kako se po bankrotu nebeščanov ti znajdejo v sodobni Poljski. Sin je zadovoljen, da je po popularnosti takoj za Materjo in pred Očetom, Nike ima firmo športnih copat in Hermes, notorični zmikavt, odnese vse likalnike in je skratka svoj med svojimi. Te olimpijske reference pa so samo okvir za gosto parodično in duhovito mesovje romana, v katerem se ne posmehuje le glasbeni govedini in mjuzaku, temu, kar vrtijo recimo po mestnih avtobusih, ampak tudi drugim vejam množične kulture, recimo lacanovski filozofiji. In sploh vsemu.

Zdaj, pri Osteh, ni nič drugače, le da manjka okvir in se vse bistveno bolj razleze. Celoten pisateljski trud se izteče v srečanje številnih protagonistov, povezanih in zvezanih v čisto drugačne vzorce, kot bi jih pričakovali od tradicionalne družine: nasmejani so in samo kdo od njih je malo nasikan. Z ramo ob rami in včasih tudi z genitalijami v drugih se tako denimo znajde nekdanji par. On je prijateljeval s starejšo sociologinjo nezmotljivega čuta za zatežene utemeljitve okusa, vendar je na štipendiji prestopil k nemški afrološki jezikoslovki, Ona je medtem s sociologinjinim sinom, mati pa s pobom, ki sovraži geje, a hodi z vietnamsko drag queen, ki ima verigo »čajnašopov« (najbolj gredo v prodajo želvice). Zraven je seveda njegova poljska žena, pa tudi Njena dobro razmnožena sestra, po sili razmer, ker ji je pogorel dom in ima vse polno otrok, pa nekaj gejevskih prijateljev. Združba je prava hobotnica, vsaj nekaj podobno večkrakega bi morali narisati, da bi povezali vse odnose med udeleženci in zavozlance v odnose.

Karpowicz izrisuje spolne in bivalne prakse sodobnih poljskih intelektualcev, prikazuje jih v skladu z zadnjim citatom iz romana, v katerem navaja besede Olge Tokarczuk o heterotopijcih in tem, da je družina lahko potencialno marsikaj in da je vse to tudi že postala. Sprejemanje novega stanja je morda tisto, kar amortizira boleče trke ob porušenju vsakršnih predstav, saj amortizira prerivanje za status v odnosu tam, kjer so stvari mimobežne in na različnih ravneh.

Vmes je kar precej citatov, vseh mogočih in nekaterih duhovitih tudi samih zase in mimo povezanosti z zgodbo, od Barnesa do poljskih pesnikov, ki še dodatno razdrobijo to pisanje. Precej je žlahtnih mest iz jezikoslovja afriških jezikov, osmešene psihoanalize, ki uči nekonfliktne otroke sovražiti starše. Pravzaprav so Osti duhovit in polemičen, morda za okolje, v katerem so nastale, tudi blasfemičen niz debat, duhovičenj in intelektualnih spopadov na različnih ravneh.

Humorni biseri so v tem rinfuznem romanu kot rozine v šarklju, včasih se je treba malo prekopati skozi balast za sladka jedrca, nedvomno pa gre za silovit pripovedni in asociacijski zamah, ki uspešno združuje erudicijo s provokacijo. Duhovitost vpreže v gradnjo zapletene referenčne mreže, ki se hitro pokaže kot minsko polje.