Živčen in osamljen

Janko Lorenci

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Kolumna

Če ima Janša opraviti z denarjem, vedno smrdi do neba. Zadnji tak posel (bosansko posojilo) zaudarja tako, da se mu je naš mojster odrekel bliskovito in čudno pohlevno, pač zato, da bi jo čim prej pobrisal v zavetrje. Očitno je živčen in dela napake (posojilo, ustavna obtožba, solistični izlet v Zagreb itd.).

Smrad po sumljivem denarju je stalnica Janševe politične kariere. Pri Janši kleptokratu torej nič novega. Toda tak človek in njegova stranka sta – in to meče vznemirljivo luč na vso državo – še vedno resna kandidata za zmago na letošnjih volitvah. A ne gre samo za smrdljivi denar. Janša je v preteklosti mnogokrat dokazal, da je antidemokrat, manipulator, uničevalec politične kulture, trd neoliberalec in politik, ki se je skupaj z vrhom stranke postopoma prelevil v skrajnega desničarja. Za Slovenijo, njeno demokracijo in elementarno spodobnost je trajna grožnja.

Zdaj postaja ta grožnja še resnejša. Zakaj?

Današnji avtokrati in diktatorji prihajajo na oblast ne z udari, ampak z volitvami, se pravi demokratično. Toda ko jih ljudstvo spravi na položaj, začno demokracijo uničevati. To kaže dogajanje v ZDA, Turčiji, Avstriji, na Poljskem, Madžarskem itd. To ni posebnost svetovnih zakotij, ampak aktualen pojav tudi na Zahodu, popku sveta in ponosnem izumitelju in izvozniku demokracije. Taki voditelji, praviloma trdi nacionalisti, dodatno kaotizirajo zmedeno globalno sceno. Celota tega mednarodnega dogajanja neizbežno vpliva na notranji položaj posamičnih držav.

To velja tudi za Slovenijo. Janša, ki bi prišel na oblast leta 2018, bi bil nevarnejši kot Janša v svojih prvih dveh mandatih. Državi je obakrat naredil veliko materialno, politično in psihološko škodo. Toda celotnega institucionalnega sistema ni razmajal ali celo zrušil. Ne zaradi privrženosti demokraciji in koristim države, ampak zaradi domačega odpora, v veliki meri pa tudi zaradi mirnejšega zunanjega okolja, zlasti Unije, ki je bila takrat še precej trdnejša in zvestejša proklamiranim načelom. Toda njena avtoriteta vztrajno usiha in v bistvu se ne ve, kaj bo z njo. To je zdaj skupnost, v kateri se krepijo evroskepsa, nacionalizem, skrajna desnica, neenakopravnost med članicami. To je tudi skupnost, ki bolj ali manj tolerira avtokrate in trdorokce in v kateri se zmerna politika po malem prilagaja populistom.

V taki novi mednarodni konstelaciji bi postal Janša na oblasti do konca resna grožnja za demokracijo, pravnost in, ne pozabimo, tudi socialnost Slovenije. Njegovi prvi tarči bi bili mediji in – logično, saj ima kar naprej opraviti z njim – pravosodje (»krivosodje«). Naš lokalni makiavelist bi pač računal na to, da bo še en tak tolerirani avtokrat, ki bo poleg tega užival simpatije močne skrajne desnice v nekaterih velikih članicah EU – med drugim v vseh naših sosedah. Grožnja bi postala akutna, če bi se Unija še bolj razmajala in se tudi uradno razdelila na dva dela, Slovenija pa ne bi prišla v jedrno skupino. Domnevamo, da bi Janši na oblasti to ustrezalo in bi nevključitev v to skupino celo forsiral. In nam laže kolektivno zavil vrat.

Zato je za Slovenijo tako pomembno, da ta človek ne pride na oblast. Tu se lahko najprej začudeno vprašamo, kako je mogoče, da Janši njegovi volivci ostajajo tako zvesti. Če je nekako še mogoče razumeti, da pač potrebujejo Voditelja, podlegajo njegovemu netenju sovraštva do menda-komunistov, beguncev, gejev itd., pa ostaja uganka, kako še naprej mirno sprejemajo njegovo očitno finančno in siceršnjo nepoštenost.

Toda zastrupljeno bosansko posojilo mu bo vendarle pobralo nekaj volivcev. Predvsem pa bodo volitve test za preostalo slovensko politiko. Zlasti za desno NSi, oportunistični DeSUS in neznanko Šarca, če se bo prebil v parlament in morda postal celo jeziček na tehtnici. Bi lahko katera od teh strank požrla obljubo, da z Janšo po volitvah ne bo šla v španovijo, in mu tako morda omogočila vrnitev na oblast? Skušnjave bodo, vendar mislimo, da jih bodo premagale.

Take fronte proti Janši še ni bilo in ta novost je spodbudna, morda prelomna. A preverile jo bodo šele volitve. Glede sodelovanja s SDS po volitvah bosta na tehtnici elementarna demokratičnost in integriteta celotne zmerne, demokratične politike. Toda v igri je več kot samo načelnost. Zmernim strankam se vsiljujeta dva razmisleka. Prvič, če se povežeš s SDS in Janšo, nujno hiraš. Drugič, če Janša tokrat ne bo prevzel vladnega krmila, bo zelo verjetno odletel z vrha stranke, ta pa se bo sesula. Zlasti preostala desnica ima torej močan motiv za bojkot povolilnega sodelovanja: naposled bi se lahko razmahnila sama.

Za Janšo je zlovešče, da se na glasovanju o ustavni obtožbi proti Cerarju nobena stranka ni pridružila temu amaterskemu naskoku. Tudi večina medijev ga tokrat ni obravnala z običajnim strahospoštovanjem, ampak ga je kar trdo prijemala. Kot da jo je odobrovoljil in sprostil tisti vic o Janezu, ki si sposodi denar pri Bosanki, predstavnici čefurjev, ki jih isti Janez s svojimi grimsi in gorenaki sicer tako sovraži in preganja? Ha, pri denarju se čistost neha.

V vsaki družbi živijo posamezniki, ki lahko v nesrečnem spletu okoliščin artikulirajo, aktivirajo in okrepijo vse slabo, kar drema in brbota pod površjem. Slovenija ima smolo, da jo je doletel tak človek. A za zdaj kaže, da mu ne bo dovolila, da bi prišel na oblast še tretjič in v kriznih trenutkih Unije razvil svoje uničevalne potenciale. S tem bomo sledili tistim državam, ki so dovolj pri sebi, da take destruktivce izobčijo. To je kar nekaj. To je naše približevanje razvitejši Evropi.