Potnik

za -

Nov obraz.

Ko je vreme slabo in sivo, ko zunaj rahlo sneži in zmrzuje, bi moral biti Liam Neeson previdnejši – gotovo se mu bo zgodilo kaj hudega. V Collet-Serrajevem Neznancu ga žena v tako slabem vremenu po vrnitvi v berlinski hotel ni več prepoznala, zdaj, v Collet-Serrajevem Potniku, v katerem ne igra profesorja, temveč zadolženega zavarovalniškega agenta (nekdanjega policaja), Michaela McCauleyja, ameriškega Irca ( ja, kot Collet-Serrajevem Nočnem lovu), ki se vsak dan z vlakom vozi v New York (kar dolga fura, je treba reči), pa ga za začetek odpustijo. Razlog več, da je videti le še kot panični, tesnobni, nemočni, ponižani moški, ki so mu najprej vzeli pištolo (moč) in potem še denar (samozavest, ponos ipd.) in ki potrebuje »superjunaško« dejanje, da bi se lahko domov, kot bi rekel Sam Peckinpah, vrnil justified, okej, »odrešen«. In res, ko se z vlakom vrača domov v Tarrytown, prisede skrivnostna ženska (Vera Farmiga), chic »psihologinja«, ki mu zastavi »hipotetično vprašanje«: ali bi za lepo nagrado naredil nekaj, kar njemu samemu ne bi nič pomenilo, nekomu drugemu pa ogromno?

Prevedeno v prozo: če hoče Neeson dobiti 100.000 dolarjev, mora na vlaku identificirati nov obraz, nekoga z imenom Prynne, ki ga na tem vlaku vidi prvič, in mu podtakniti GPS. To je vse. Toda še preden dobro pograbi prvo tranšo nagrade, se že znajde med novimi obrazi, okrog njega padajo trupla, potnica, ki na eni postaji hitro vstopi in naslednji izstopi, mu izroči ženin poročni prstan, telefonski klici one »psihologinje« mu dajo vedeti, da skrivnostni zarotniki nadzorujejo vsako njegovo potezo in vsak njegov korak, vlak pa mutira v somračno repliko potniškega letala iz Collet-Serrajevega filma Nonstop, tako da Neeson, die-hard moški v boju za preživetje, ob aristotelovski enotnosti kraja in časa dogajanja – oh, in ob odmevih hitchcockovskega suspenza in starih filmov noir, kot je Fleischerjev Narrow Margin – izkuša tudi ekonomski obup, zato ne preseneča, da borznemu mešetarju Goldman Sachsa sikne: »V imenu srednjega razreda – jebite se!« Jasno, Goldman Sachs je mastno zaslužil na račun neznancev – tisto »hipotetično vprašanje« je prelevil v mistični deregulirani finančni produkt, ki je leta 2008 eksplodiral in odnesel vse McCauleyjeve prihranke.