Errorsmith: Superlative Fatigue 

+ + + + +

Kadar se glasbeniki z novo ploščo na sceno vrnejo po desetletju ali več, bi bilo po navadi bolje, če bi karierni premor podaljšali v nedogled. Vrnitve veteranov so najpogosteje pač razočaranje. Zato je Superlative Fatigue, prvi dolgometražni album, ki ga je nemški producent Erik Wiegand, znan kot Errorsmith, izdal po trinajstletnem zatišju, še toliko večje in slajše presenečenje.

Ne glede na to, ali bi šlo za plato neznanega novinca, uveljavljenega producenta ali pozabljenega veterana, bi plošča, kakršna je Superlative Fatigue, sodila visoko v vrh lestvic najboljših glasbenih del leta 2017 (in onkraj). S svojevrstnimi produkcijskimi postopki, drznimi kompozicijami in neverjetno izpiljeno zvočno sliko je Errorsmithu uspelo ustvariti koherentno zbirko nabritih futurističnih komadov, ki na številnih ravneh resnično izstopa iz povprečja v klubski elektroniki, celo na polju naprednejše produkcije.

Wiegand je videti kot nekakšen nori znanstvenik. Pri nastajanju plošče ni bil dejaven zgolj kot producent, skladatelj in inženir zvoka, ampak je sam sprogramiral tudi temeljno orodje, s katerim je glasbo ustvarjal: programski sintetizator zvokov Razor, ki ga je razvil za Native Instruments, vodilno podjetje za izdelavo programske opreme za produkcijo glasbe. Pri sintezi zvoka obravnavane mojstrovine je imel tako popoln nadzor nad vsemi parametri in zato, kot pravi, dobro pozna prav vsak atom slehernega komada, ki ga slišimo na plošči. Izumljanja lastnega digitalnega sintesajzerja se je lotil ravno zaradi želje po uporabi edinstvenih zvočnih sintez, saj je bil naveličan ustaljenih zvočnih palet, ki vsaj deloma omejujejo inovativnost produkcije elektronske glasbe.

Plošča je izrazito plastična in sintetična, dokaj minimalistična, hkrati pa se na njej ogromno dogaja: kljub poplavi razlomljenih ritmov, pogostim rafalom udarnih digitalnih sintov, ki poslušalcu dajejo občutek, kot da se pri njem izvaja lobotomija, deluje izjemno izčiščeno. Slogovno album vsaj večidel ostaja zvest Errorsmithovim tehno koreninam, a se z njimi ne omejuje. V ritmikah se pogosto sklicuje na UK funky, dancehall in številne žanre afriške klubske glasbe, vendar to ne vpliva zgolj na eklektično naravo plošče, temveč predvsem na igrivost, ki je je v sodobni produkciji vsekakor premalo. Že poigravanje z mešanjem na videz nekompatibilnih žanrov elektronike in brezbrižno skakanje iz ustaljenih okvirov sodobne produkcije pričara navihano razpoloženje, tega pa podkrepijo še pogosti vokalni vložki prismuknjenih robotkov, ki se uslužno klanjajo gospodarju. To privede do razdražljivih, a hkrati prijetnih disonanc, rezultat pa je nadrealistična narava te inovativne mojstrovine.

Komadi, v katere je vključeno prepevanje robotskih solistov, ustvarijo vtis, kot da bi ploščo pravzaprav posnel ansambel nagajivih in hiperaktivnih androidov. In če ob poslušanju zapremo oči, se znajdemo na zabavi prihodnosti, kjer rejvamo na vesoljski postaji v Zemljini orbiti.