Lada Žigo: Ruleta

Vrtenje proti dnu

Hrvaška pisateljica Lada Žigo (rojena 1970) se v romanu Ruleta, ki se pomenljivo začne na psihiatriji, v skupini za zdravljenje hazarderjev, ukvarja s povezavo med tranzicijo z vsemi posledicami ter povečanjem števila odvisnikov od iger na srečo in vznikom novih in novih kockarskih pajzljev. Zgodbo o veteranu domovinske vojne s posttravmatskim stresnim sindromom, ki se je, potem ko je izgubil službo, zakockal in mu zdaj ruleta kroji življenje, avtorica izpiše po načelih naključja ali vsaj prividu teh mehanizmov. Možak, Ante, dodobra na dnu in toneč proti izničenju, se odloči, da bo ruleta izbrala prioritete njegovega maščevanja. Da mu bo tisto, kar mu je uničilo življenje, določilo tudi objekte mržnje.

Vendar zgodba z naključjem ni enostranska, ni namreč on tisti, ki jaha veliko loterijo življenjske nepredvidljivosti, večkrat je naključjem preprosto izpostavljen. Ko se odloči za delovanje v skladu s svojimi predstavami, racionalisti bi rekli v skladu z vraževerjem in namigi usode, kakor se kaže iz položaja kroglice na ruleti, se vedno pokaže še drugi, skriti in paradoksalni podton njegovega prepričanja. Priložnosti se spreminjajo v katastrofe, padci v nove zagone, protagonistovo življenje je izrazito nihajoče in se počasi spušča proti dnu.

Lada Žigo zgodbo o zasvojenosti z igrami na srečo, za katero je leta 2012 prejela nagrado Evropske unije za književnost, postavi v avtentično nizkocenovno igralniško okolje, in sicer zato, da s pisanim naborom klošarjev in obstrancev izpiše mračno podobo tranzicije: kriminal, korupcija, pranje denarja, dvojna merila organov pregona, ki se nižje pozicionirane upajo zafrkavati in ovirati, elit pa ne. Hkrati omogoči tudi skoraj filozofski uvid v stanja, ko se besede razsujejo in jih zamenja diktat števil. Ante ima nekaj prav psihotičnih in neverjetnih, skoraj fantastičnih epizod. Njegova srečanja z igralniškimi sotrpini so polna napetosti in konfliktna.

Pisateljica vse to izrabi, da popiše prepričljiv in barvit nabor napol klošarjev, ki se niso znašli in so izgubili vse ali pa so jim bolj sposobni in zaščiteni to legalno pokradli in si prilastili. Pri tem je življenje na margini, v nemogočih bivalnih razmerah in z izterjevalci za vratom, opisano kot prekletstvo, vendar ne čisto brez dostojanstva. Še najbolj preseneča, da človek kosmate vesti zaradi grozodejstev, ki jih je zagrešil v vojni, tako trpi ob mukah kolegov; takrat je ta proza malo tendenciozna in patetična.

Ta pisava si je izbrala dovolj razgibano in zanimivo družbeno podpodje, kjer se pritisk na šibke najbolj občuti. S tem pa postajajo njeni zakockanci indikator sprememb, ki jih ne občutimo, dokler se ne pridružimo ponižanim in razžaljenim. Ti večinoma seveda ne počnejo nič drugega, kot da družbene mehanizme prenašajo navzdol ter se poskušajo pozicionirati in okoristiti s tistimi, ki imajo še manj. Socialni darvinizem v čisti obliki, le da z vsotami in metodami, ki se nam morda še zdijo nepomembne in smešne.