Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa

+ + + +

Linija in nesklenjeni krog

Richard Flanagan (letnik 1961), tasmanski pripovednik z ženo slovenske krvi, se je, navdihnjen z očetovo epizodo v japonskem vojnem ujetništvu, lotil raziskovanja spomina na gradnjo železniške proge med Bangkokom in Burmo. Tiste, o kateri govori tudi film Most na reki Kwai, le da tam ujetniki požvižgujejo in so polni bodrega duha, tu pa stradajo, umirajo, gnijejo pri živem telesu, gladujejo, padajo v drek in blato, vse pod budnim batinanjem stražarjev, ki se pri kaznovanju ne znajo ustaviti.

V suženjskih in vremensko peklenskih razmerah je na progi delalo 60 tisoč ujetnikov, petina jih je pri tem umrla in o tem je knjigo napisal že Flanaganov oče. Vendar gre sin z Ozko potjo globoko do severa dlje, ne ostaja samo pri mučnih opisih taboriščniškega življenja, pri popisovanju nesmiselnih žrtev, izročenih na nemilost oficirjem in stražarjem, ki naspidirani – dobesedno – lovijo nemogoče norme in poskušajo biti pri gradnji čim požrtvovalnejši, seveda s tujimi življenji.

Flanagan postavi v ospredje romana zdravnika, ki poveljuje ujetim vojakom, ker ima najvišji čin, čeprav sanitetni; pri tem poskuša biti zgled in se zraven sprašuje o lastni vzvišenosti nad umirajočimi med mrliči. Vendar je taboriščniška groza samo ena plast, druga je njegova z vojno prekinjena ljubezenska zgodba.

Zgodba pa ni izpisana enostransko, glas da tudi drugi strani. Že naslov Flanaganovega romana Plosk ene dlani (ta pripoveduje o življenju slovenskih priseljencev, ki so po drugi svetovni vojni pribežali v Avstralijo) je prikliceval enega od paradoksalnih koanov rinzai šole zena Mumonkan. Tokrat sta naslov priskrbela japonski pesnik haikujev Bašo iz 17. stoletja in njegov potopis. Flanagan, ki se je z drugo stranjo, z japonskimi oficirji in stražarji, osebno srečal, v romanu poskuša razumeti njihovo ravnanje. Okrutnost jim je zaradi azijskega razumevanja posameznika in odnosa do vladarja samoumevna, tudi sami so bili med vojaškim drilom šikanirani. Delujejo kot mravlje, pri katerih je projekt oziroma naloga vse, posameznik pa samo zobec v mehanizmu. Bušido, samurajska etika, jim omogoča gladko prehajanje med poezijo in sekanjem glav nemočnim, če ne gre pri obojem le za dva obraza lepote, kar občutijo še toliko bolj, kadar so natabletkani in naliti. Zahodnjaških izmišljij tipa helsinška konvencija in prepoved mučenja ujetnikov seveda ne razumejo. Njih so tepli višji, oni tepejo nižje. Do smrti, če je treba. To je naravni red.

Flanaganov roman, ki je leta 2014 prejel ugledno nagrado man booker, je seveda mučen, kot vsaka taboriščniška literatura, drastičen še posebej tam, kjer prikazuje psihične zlome in še bolj mrcvarjena telesa, sestradance, zvedene na mehanizem za golo preživetje. Ob tem dokazuje visoko pripovedno kondicijo iz prejšnjih dveh romanov, ki sem ju prebral. To je z epsko širino in čez več desetletij potegnjen popis kariere, ki jo je, kot celotno družbeno ozračje, nepovratno kontaminirala vojna.