Paula Hawkins: Pod gladino

+ + + +

Utopitve na podeželju

Britanska pisateljica Paula Hawkins je že v Dekletu na vlaku, svoji prejšnji žanrsko pomešani in zaradi podprtosti z umori bralno napeti knjigi, po kateri so posneli film, našla recept za uspešnico: mlada ženska, ki ima amnezije, povzročene z nalivanjem, in se medlo spominja ali pa vsaj sluti, da v času, ki se ga ne spominja, težači svojemu bivšemu, je nekredibilna pripovedovalka. Počasi odstira pajčolan, s katerim ji zakrivajo resnico. Posebej zoprno je dejstvo, da je bila takrat, ko je bilo storjeno krvoprelitje v sosednjem mestu, tam: z ogromno spominsko luknjo, ki jo skuša čim bolj zadovoljivo napolniti.

Zdaj spet: ženska in mati in bivša ljubica v romanu Pod gladino raziskuje čarovniške procese, na katerih so z utapljanjem sodili z isto nezmotljivo sholastično logiko, kakršno poznamo recimo iz domačih kronik o čarovniških procesih. Utapljanje in namakanje zvezanih je ločevalo krive od nedolžnih. Vendar skrivnostni okljuk reke, ki mu rečejo kar Tolmun in kamor se hodi v prijaznih delih leta kopat mularija, od takrat privlači in se mu, zaradi različnih razlogov, predajajo mlade punce. Kakšno rešijo, kakšno ne. Kakšni pa tudi pomagajo, si mislimo, ko začne njena sestra – in vsi ostali, vsak s svojo motivacijo – raziskovati okoliščine. Slej ko prej so stvari nejasne; pravzaprav v mestecu ni skoraj nikogar (ali pa ga vsaj ne smemo izdati), ki ne bi tako ali drugače prikrival ali maličil resnice zaradi različnih razlogov. Nikomur ne gre verjeti, ne le zaradi hotenih laži. Ena od pripovedovalk posameznih fragmentov že na začetku prizna, kar velja tudi za večino ostalih: »Nikakor si ne zapomnim tistega, kar hočem; stvari, ki se jih trudim pozabiti, pa se mi kar naprej vrivajo v misli.« Zarote molka in različni načini zamegljevanja resnice so prepreke, ki poganjajo dogajanje. Tega z dvema utopljenima v zadnjem letu nikakor ni mogoče razrešiti brez še več komplikacij, ugrabitev in nasilnih dejanj.

Paula Hawkins (letnik 1972) je svojo pripoved o usodni privlačnosti Tolmuna in velikih skrivnostih mesteca spisala v kratkih, hitro očrtanih poglavjih, ki pripadajo posameznim pogledom na dogajanje. Nekatera so spisana kot prebliski ne vedno zanesljivega spomina, druga se dogajajo sproti, vendar tako, da tudi ob vbodu ne vidimo trupla, le roko in nož, ki zamahne. In potem se ne ukvarjajo s tem, kdo je zamahnil, temveč kdo je na drugi strani ... Ob tem pa je svojo socialno krajino poselila s čudaki, z vedeževalkami, ki se pogovarjajo z mrtvimi in se iz njih vsi norčujejo, z asocialnimi debeluškami, z ljudmi, ki so nekredibilni pričevalci, pa tudi takšnimi, ki lažejo nalašč in premeteno. Vse skupaj potem začini s samimi preiskovalci, ki so motivirani, da resnico zakopljejo.

Hawkinsova premeša različne vrste prikrivanja, hotenega in nehotnega, z zadnjim odstrnjenim horizontom zgodbe pa potrdi, da je tudi roman Pod gladino spisan kot Dekle na vlaku, da ima torej prepoznaven in avtorski podpis in da je našla način, s katerim pritegne bralca.