Svet skozi oči žensk
Razstava, ki poziva k enakim možnostim za vse
Prestreljeno srce iz cikla Ljubljena Sandre Vitaljić
Ženska naj bi v svojem življenju imela menstruacijo v povprečju 1800 dni. Vendar ta biološki pojav, ki je med drugim povezan tudi s preživetjem človeške vrste, še vedno velja za nekaj nečistega. Mnogi imajo težave že s samo besedo menstruacija. Nerodno jim jo je izreči, zato se je razvilo na tisoče drugih izrazov. A ta zagata je le vrh ledene gore, nas v svojem presunljivem projektu Miti o menstruaciji opozarja katalonska umetnica Laia Abril, kajti predsodkov o menstruaciji je nešteto in razširjeni so po vsem svetu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Prestreljeno srce iz cikla Ljubljena Sandre Vitaljić
Ženska naj bi v svojem življenju imela menstruacijo v povprečju 1800 dni. Vendar ta biološki pojav, ki je med drugim povezan tudi s preživetjem človeške vrste, še vedno velja za nekaj nečistega. Mnogi imajo težave že s samo besedo menstruacija. Nerodno jim jo je izreči, zato se je razvilo na tisoče drugih izrazov. A ta zagata je le vrh ledene gore, nas v svojem presunljivem projektu Miti o menstruaciji opozarja katalonska umetnica Laia Abril, kajti predsodkov o menstruaciji je nešteto in razširjeni so po vsem svetu.
V nekaterih kulturah ženske v dneh, ko imajo menstruacijo, izženejo od doma, v posebne koče ali celo poslopja za živali. V Indiji kar tretjina deklet v času menstruacije ne hodi v šolo, ker se bojijo, da bi drugi videli rdeče madeže. To bi bila sramota. Ponekod v zahodni Ugandi ženske z menstruacijo ne smejo piti mleka lokalnih krav, da te ne bi začele dajati okrvavljenega mleka. Drugod jim je prepovedano umivanje. S tem bi si lahko nakopale neplodnost. Tu so še očitki o norih ženskah s predmenstrualnim sindromom. In TV-oglasi za vložke in tampone, ki menstrualno kri prikazujejo v modri barvi. Rdečo so prvič uporabili šele leta 2011 in temu so si drznili reči revolucija.
Vse te vraže, vsa ta dejanja, vsi ti predsodki ženske teptajo. Teptajo njihova telesa, njihovo dostojanstvo, kršijo jim človekove pravice. Laia Abril je prepričana, da gre celo za eno najbolj spregledanih problematik na področju človekovih pravic, ki se zažira v izobraževanje, gospodarstvo, javno zdravje ... Zato njen udarni projekt kliče k spremembam.
K spremembam, tistim v glavah ljudi, in k dejanskim družbenim spremembam, pa ne kliče le ta, temveč vseh trinajst fotografskih projektov, ki jih je na enem mestu združila razstava Budnost, boj, ponos: Skozi njene oči. Še vse do sredine marca jo bo premierno gostila Umetnostna galerija Maribor, potem pa se seli v Gradec, Berlin, Bratislavo, na Dunaj in v Zagreb, od koder prihaja kuratorka razstave Marina Paulenka, sicer umetniška direktorica fotografskega festivala Organ Vida. K sodelovanju na razstavi je povabila same avtorice. Razstava torej glas daje ženskam. Hkrati pa opozarja, da to, da so njihovi glasovi slišani in potem tudi upoštevani, še vedno ni nekaj samoumevnega.
Tasneem Alsultan, v ZDA rojena fotografinja, je denimo portretirala prebivalke Savdske Arabije, dežele njenih staršev. V objektiv je ujela novinarko Mayso Al Amoudi, ki se je v zadnji državi na svetu, ki ženskam prepoveduje vožnjo, javno izpostavila v boju za odpravo tega krivičnega pravila in zato pristala celo v zaporu. Ali pa zobozdravnico, ki ji je kmalu po tragični smrti moža, sošolca s fakultete, umrl še oče. Tako je ostala brez moškega skrbnika, ki ga ženskam zapoveduje savdska zakonodaja. Zdaj v njenem imenu odloča njen polbrat, ki ga ni srečala nikoli prej, zato komaj čaka, da bo njen sin dopolnil 16 let in prevzel njegovo vlogo.
A tudi tam, kjer so bile pravice žensk že težko priborjene, jih je treba danes ponovno zagovarjati in se zanje boriti. Ameriška Ithaca je univerzitetno mesto s prebivalci, ki imajo sami sebe za izjemno razgledane in strpne. Vendar pa bi se temnopolte najstnice iz revnih družin težko strinjale, da imajo res enake možnosti kot vsi preostali krajani. Zato je vizualna umetnica Nydia Blas ustanovila skupino za opolnomočenje teh deklet. V njej se počutijo varno, sprejeto, cenjeno. Skupaj berejo, analizirajo rapovske videospote, pišejo dnevnike, nastopajo ali pa se, kot priča tudi serija fotografij Dekleta, ki so predla zlato, samo zafrkavajo.
Zgodbe, ki jih pripoveduje razstava, so pomembne in tudi zelo aktualne, sploh v luči nedavnega dogajanja v ZDA in gibanja #MeToo. Njihova dodatna vrednost pa je, da prihajajo z vsega sveta. Fotografinja Amak Mahmoodian denimo ženske v domačem Iranu spodbuja k razmišljanju o njihovi identiteti, saj so v osebnih dokumentih zaradi naglavnih rut vse videti enako. Zanele Muholi s svojimi fotografijami na novo piše zgodovino južnoafriške LGBTQ-skupnosti, takšno brez sovraštva.
Verjetnost, da vas bo vsaj katera od teh zgodb zadela, je velika. V glavo, pa tudi v srce. V nekem trenutku pa se bo pred vami znašlo pravo prestreljeno srce. Nekoč je bílo v telesu neimenovane ženske, potem pa ga je za vedno zaustavil smrtonosni metek, ki ga je izstrelil njen partner. Hrvaška fotografinja Sandra Vitaljić je v ciklu Ljubljena fotografirala tudi druge dele ženskih teles, ki so nekoč zbujali romantična in erotična občutja, a so jim moški, ker si jih niso smeli lastiti, zadali usodni udarec, strel ali vbod in jih spremenili v hladen kos mesa. Pogled na prestreljeni srček, simbol zaljubljenosti, nikoli več ne bo enak.
Razstava Budnost, boj, ponos: Skozi njene oči torej vabi k premisleku o številnih odtenkih neenakosti, ki se jih zavedamo ali pa tudi ne. Vabi tudi k premisleku o tem, kolikšno množico bojev bo še potrebno izbojevati, preden bomo zaživeli v svetu z enakimi možnostmi za vse, ne glede na spol, raso in razred. Če ne prej, ogled obvezen 8. marca, na dan žena.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.