Blazno resno o snegu

Maja Novak

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Ihta

Pravkar smo nekako preživeli prvi slovenski kulturni praznik s hermetično zaprtimi vrati trgovin, ovbe. Na smeh mi je šlo ob misli, kako nesrečen bi bil Prešeren, ko bi živel danes, ker ne bi mogel zaviti v najbližji dežurni Mercator po buteljko vina. No, bržkone bi se zatekel v kako gostilno, katerih nekatere so bile kljub vsemu odprte, saj je natakarsko življenje tako kot zdravniško, policijsko, gasilsko, železničarsko ... vredno manj od prodajalskega. Ko pa bi v Prešernovih časih živeli pisci predpisov o odpiralnem času trgovin, zagotovo ne bi bili poslanci: v dobri stari Avstro-Ogrski se politiki pač niso mogli populistično ubadati z obrobnimi težavami, da bi se tako izognili velikim.

Ampak, glejte, saj razumem: popolnoma razumem željo slehernega redno zaposlenega (kolikor jih je sploh še ostalo), da bi užival v čim več prostih dneh. Marsikomu je delo, ki ga opravlja ob petkih, tako mrzko, da živi samo še za svetke in dopust. Sama sicer od nekdaj prisegam na boj za kakovost delovnih dni, ko pa je teh precej več od prazničnih, vendar se zavedam, da ni vsakomur dano prevajati, pisati kolumn in imeti znosnih šefov. Zato sem tistega petka, ko me je zasnežilo, začela premišljevati v povsem novi smeri.

Naj pojasnim tole z zasneženjem. Že od rojstva sem štor. Spotikam se ob lastne noge. Za nameček sem odraščala v mestu, kjer smo sneg videli samo vsako prestopno leto, na bližnja smučišča in sankališča pa me starši in učitelji niti z volovsko vprego niso mogli spraviti. Zato ne znam hoditi po snegu. Temu se je v zadnjih letih pridružila še rahla gibalna oviranost, posledica kronične bolezni, prebivalci moje Zelene jame pa niso svetovni prvaki v hitrostnem kidanju snega s pločnikov. Torej prejšnji petek resnično nisem mogla iz hiše. Tako sem preživela enega najspokojnejših dni v življenju.

Ker nikamor nisem mogla, mi nikamor ni bilo treba. Ko sem odtipkala dnevno kvoto prevajanja, sem sanjavo zrla skozi okno in preštevala snežinke, se pretegovala po kavču pred televizorjem in brala Babuškin kovček Mirane Likar. Lepo je bilo. Zjutraj sem zamežikala v snežni metež in rekla: vesela bodi, da ti ni treba v službo. In tako sem si v imenu manj srečnih od mene, ki so v tistem trenutku za to, da bi prišofirali na delovno mesto, stali v kolonah in tik pod površjem kuhali jezico na ves svet, zlasti na tisti delček sveta, ki je stal v koloni pred njimi, zaželela, da bi živela v vzporednem vesoljstvu, kjer bi tole s prazniki in odpiralnimi časi urejali malce drugače.

Kaj ko bi namesto tega, da fiksno določamo dela proste dneve, rekli: ljudem takrat, kadar sneg naletava tako na gosto, da snežni zameti vidno rastejo pred očmi, ni treba migniti s prstom? Morda bi bilo ob takih vnaprej nepredvidenih dneh počitka prebranih več knjig kot ob zapovedanih praznikih, ki so gonilna sila potrošniške histerije in družinskih sporov. Zagotovo bi bilo manj prometnih nesreč. Gospodarstvo bi trpelo, pa kaj, gospodarstvo vedno trpi, delodajalci vedo zmeraj povedati, da bi jih, denimo, najneznatnejše zvišanje delavskih plač spravilo na beraško palico. Prav zares, kdaj natanko smo si vbili v glavo, da je treba biti enako priden in produktiven pozimi in poleti, ob depresivnih deževnih dneh in dneh, ko sonce vabi na lagoden sprehod, ob ščipu in mlaju, ne da bi se zavedali, da človeški organizem z možgani vred tudi danes še čuti plime in oseke narave? Najverjetneje na začetku industrijske revolucije, ko je obveljalo, da je treba iz delavca iztisniti poslednjo kapljico znoja. Starodavni kmetje so bili pametnejši. Kadar so odškrnili vrata svojih koč in za njimi zagledali gosto zaveso snega, so legli za peč in si pripovedovali pravljice. Kaj takega bi se prileglo tudi danes, pripovedovanje pravljic je način ohranjanja jezika.

Kaj pa imamo namesto tega? Norme, pritiske in delodajalca, ki ti stoji za hrbtom, da bi se prepričal, ali po tipkovnici udrihaš s predpisanim številom udarcev na minuto in ali je tisto, kar imaš na zaslonu, res uradni dopis, ne zasebna elektronska pošta. Ker se delodajalcu včasih ne ljubi postavati za suženjskimi hrbti, ker mora, na primer, na več ur trajajoče poslovno kosilo, so njegovo vlogo ponekod že prevzele kamere, ki nadzorujejo delavca od trenutka, ko žigosa navzočnost za strojem ali v pisarni. V nekaterih trgovskih podjetjih blagajničarkam odrejajo, kolikokrat na dan smejo lulat, pa oprostite izrazu; zato nekatere nosijo plenice, česar ni mogoče oprostiti. In potem imamo stres in potem imamo antidepresive in potem imamo občutek, da življenje ni vredno življenja, in potem sploh ni čudno, da ljudstvo dobesedno hlepi po vsakem dela prostem dnevu. Če mu delodajalec ne more zagotoviti spodobnih razmer na delovnem mestu in dostojne plače, naj mu vsaj večkrat da mir.

Zatorej blazno resno predlagam, da ob sneženju, kakršnemu smo bili priča pred tednom dni, pa ob dneh, ko se že ob osmih zjutraj asfalt od vročine topi pod nogami, razglasimo ad hoc dan počitka. Da ni treba nikamor, bi, denimo, lahko že navsezgodaj oznanjali radio, televizija in Facebook. Ali pa je rešitev drugje? V ustvarjanju takih delovnih razmer, da si bo človek želel prebiti se v službo, pa četudi bodo padale ošpičene prekle? V UTD-ju, da si bo lahko rekel: nak, za tega prašiča, ki je celo na hodnik pred veceji postavil nadzorne kamere, že ne bom delal, v nekaj mesecih si bom poiskal drugo zaposlitev? Težka bo, zlasti zato, ker so celo delavci že docela ponotranjili občutek, da vreme in drugi dejavniki ne smejo vplivati na njihov, pazi fancy besedo, performance na delovnem mestu. Sploh pa bodo delodajalci celo veseli, če kak dan zaradi vremena redno zaposlenih ne bo na spregled. Tako bodo lahko najeli več prekarcev.