Justin Timberlake: Man of the Woods

+ +

Justin Timberlake je na prelomu tisočletja iz vloge boyband marionete presedlal v vlogo inovatorja sodobnega MTV-popa. K temu je pripomoglo dejavno sodelovanje z vrhunskimi producenti, kot sta The Neptunes (Pharell Williams in Chad Hugo) in Timbaland, ki so pravzaprav odgovorni za največje MTV-uspešnice v prvem desetletju novega tisočletja in so z drznimi produkcijskimi postopki zaznamovali zvok blockbuster R’ n’ B-ja tega. Z albumi, kakršna sta Justified in FutureSex/LoveSounds, je Timberlake zacementiral svoj status vodilne pop superzvezde in ga pred petimi leti vsaj deloma upravičil z nekaterimi vrhunci z dvojne plošče The 20/20 Experience, ki je prav tako nastala v sodelovanju s Timbalandom.

A že takrat je postajalo jasno, da so Timberlakove ideje vse mlačnejše. Prav tako sta tudi Timbaland in The Neptunes očitno izgubila kompas, saj sta poleg Timberlaka glavna krivca za letošnjo studijsko polomijo Man of The Woods. Na tej plošči je Timberlaku z raziskovanjem južnjaških korenin uspelo ustvariti razkuhano mineštro nadležnega popa in osladnega countryja. V to zmes žanrov, ki si nikakor ne bi smeli križati poti, je skupaj s producenti vnesel še malo sodobne interpretacije funka in disca.

Timberlake že z naslovnico nove plošče nakaže, da se v pop zvezdi v dizajnerskih oblačilih pravzaprav skriva gozdni mož v kavbojkah in flanelasti srajci. Eno izmed skladb je naslovil kar Flannel. Pri uglasbitvi stika s koreninami (odraščal je v ameriški zvezni državi Tennessee) je šel tako daleč, da je poleg negovanja brade in angažiranja rustikalnih stilistov songwriterske (ne)moči združil s country zvezdniki, kot sta Chris Stapelton in Toby Keith; slednji je eden izmed glasbenikov, ki so se lani javno osramotili z nastopom na Trumpovi inavguraciji.

Plošča se sicer začne s singlom Flithy, ki se ob referencah na synth-funk osemdesetih let in klišejske dubstep wobwob bas linije z več vidikov sklicuje na Timberlakove presežke izpred dobrih petnajstih let, zato se poslušalec že pomiri z mislijo, da je bila napoved country plošče zgolj neslana šala. A kaj hitro se zgodi, da čez generični beat vžge osladen kavbojski rif akustične kitare, in ker je na tej točki do konca plošče še kakšnih 13 komadov, se poslušalcu ne zasmili zgolj Timberlake: začne se smiliti sam sebi.

Nikakor ni jasno, kaj Timberlake z novo ploščo sploh želi povedati. Temeljni navdih za to delo so njegov rojstni kraj, žena (igralka Jessica Biel) in sin. Justin je torej družinski človek in človek gozda, v videospotih pa je prikazan kot revolucionar, ki z molotovkami do tal požge piramido Illuminati. Besedila želijo biti seksi, vendar jim uspeva prav nasprotno: delujejo kot definicija pojma »cringe«: v poslušalcu poleg izbruhov posmehovanja učinkovito zbujajo tudi občutke nelagodja in z verzi, kot je »Jaz bom les, ko boš potrebovala toploto. Jaz bom generator, prižgi me (vzburi me), če potrebuješ elektriko«, celo željo po celibatu. Poslušalec, ki mu album Man of the Woods uspe poslušati v enem kosu, si zasluži bogato nagrado.