Marcel Béalu: Razvratne muze

Stara (do začetka 20. st.) francoska erotična poezija.

Gre za ponatis izdaje izpred 30 let, ko so padali tabuji komunističnega režima, z njimi pa tudi moralni, tako da smo poleg francoske erotične lirike dobili še slovensko inačico Fuk je Kranjcem v kratek čas (Dolgan, Hladnik).

V času razmaha pornografije branje ni več fascinirano nad užitkom prepovedanega sadu, pozornost zdaj pritegne izbira besed. Appollinaire je prepeval hvalnico pekovki: moj kembelj radostno zvonil je k veseli maši …, zaman povsod zdaj iščem da me vklini tako razkošna rit, tenkočutni Verlaine svoji muzi: kurca prazniš mi predrzno, kakor medved polne panje, renesančni Saint-Gelais pa: pri gospe večerjal je ljubimec mlad brez teka: tič njegov bi pikal rad. Spolnega akta ne predstavljajo kot kulminacijo, temveč kot zgodbo, ki jo ustvarjajo metafore. Zato tudi ženske ne slikajo kot objekt plena, temveč jo postavljajo za igrivo in nagajivo igralko v paru, v katerem si užitek delita oba. No, kdaj kdo omahne, a za vsakega se najde lek in padli Belleau se ironično bodri: zdaj, moj kurec, kvišku ti lahko pomaga le še kakšna stara, škrbousta baba … krepasta cofodra, to je pizda zate, da v golido deneš to uvelo kito, ki se ne raztegne, ampak kakor riba plava … Tu zbirka še naprej podira tabuje, kot je veselje v seksu seniorjev, pač po načelu popolne demokracije, kjer so lahko igralci vsi, ne glede na leta in privlačnost; vendarle stari poeti postavijo omejitev navzdol, ko erotike ne iščejo v otroštvu, saj jim je pedofilija tuja.

Razvratne muze erotiko povzdignejo nad telesni užitek, saj jo iz intimne igre dveh postavijo na umetniški oder branja in kdaj paradoksalno – celo kot obliko refleksije.