Buraza, glasbena skupina

Buraz je balkanski, pri nas pa tudi slengovski izraz za brata. Buraza sta torej brata, prava, krvna brata in najboljša prijatelja. Do nedavna sta živela drug mimo drugega. Žiga Aljaž, starejši buraz (letnik 1983), se je uveljavil kot grafični oblikovalec, multimedijski umetnik in član (ulično) umetniškega kolektiva ZEK. Bil je tudi frontman postpunk skupine Loudspeaker Alliance, zadnjih nekaj let pa se razvija kot solo izvajalec, avdioproducent in kantavtor. Mlajši buraz Grega Jakhel Kolarević (letnik 1988) ima kljub razmeroma rosnim letom za seboj izjemno burno zgodovino: že v najstniških letih je zabredel na kriva pota in se nekaj časa boril z odvisnostjo. Do poškodbe je bil tudi vrhunski športnik – profesionalni košarkar, zdaj pa deluje kot osebni fitnes trener in spletni zabavljač. Kontrast med bratoma bi bil težko bolj izrazit, kar opaža tudi Jakhel Kolarević: »Moj buraz je alternativec, jaz sem težek čefur. Gre za nezdružljiva svetova, midva pa ju z najino glasbo združujeva. Na najine koncerte bojo prišli tako tisti, ki poslušajo Radio Študent, kot tisti, ki poslušajo Radio Salomon.«

Njun bend je nastal zaradi bolezni v družini. Ta ju je po dolgem desetletju združila pod eno streho, ponovno sta se začela spoznavati, povezovati in se pogovarjati. Vedno več časa sta preživljala s svojo mamo, ki ji pripisujeta vse zasluge za skupen glasbeni projekt. »Buraza sta nastala iz mtke, to je njen projekt. Mami je najina rešiteljica, mami je ultimativni buraz!« pravi Jakhel.

Frustracije, ki so se v njiju nabirale v težkih časih, sta sproščala v kleti mamine hiše, kjer je tudi studio njunega strica – Mihe Klemenčiča, člana zasedbe Random Logic, lokalnih pionirjev klubske elektronike. Nastajala je temačna, avantgardna in za marsikoga tudi precej neposlušljiva glasba; Žiga Aljaž ustvarja kakofonične podlage, v katerih vse odmeva, cvrči in ropota, čez njih pa vokalist Jakhel Kolarević z izbruhi kričanja avtomatično izliva spontani tok misli – brez premisleka, načrtovanja ali zapisa besedil. V posnetkih obdržita slovnične, pomenske in produkcijske napake in okoli njih nemalokrat zasnujeta osnovno sporočilo komadov.

Njuni mami so se ti posnetki zdeli preveč temačni. Želela je, da ustvarita tudi kaj bolj pozitivnega. Sinova sta ji ustregla in tako je nastala Olga, avantgardni narodno-zabavni hit lanskega poletja. Olgo sta sicer zasnovala že kot osnovnošolca. Na družinskih počitnicah v Turčiji sta ustvarila to brezčasno zimzeleno melodijo, posnela komad in ga pohitrila. Vokal je zaradi pohitrenega tempa posnetka zvenel, kot bi ga mlajši brat odpel na konjski dozi helija. Jakhel Kolarević je demo posnetke takrat zapekel na zgoščenke in jih razdelil med sošolce, ki do danes ostajajo njuni najzvestejši oboževalci.

Olga je širše občinstvo dosegla tako, da so jo lansko poletje na vrhuncu evropskega prvenstva v košarki odpeli Jakhlovi bivši soigralci, člani slovenske košarkarske reprezentance. Svojo interpretacijo pesmi so v Carigradu posneli in objavili na spletu, posnetek se je hitro razširil po družabnih omrežjih in lokalni medijski krajini. To pa je zgolj eden od številnih inovativnih pristopov spletne distribucije glasbe, s katerimi sta Buraza postala tako odmevna.

Do nedavnega izida albumskega prvenca Hitovi so na splet skoraj eno leto postopoma kapljali novi singli in Žiga Aljaž, ki se že od študentskih let ukvarja s konceptualnim brandingom in marketingom, je čisto vsakega zapakiral v iznajdljivo formo, denimo v nizkocenovni »naredi-sam« videospot, poln Jakhlove prismuknjene norčavosti. V spotu za komad Slonček Marko (v njem se skriva tudi priljubljeni vzklik lanskega poletja »No, pa gremo zdej!«) se mladi Buraz denimo sprehaja po živalskem vrtu. V spotu za komad Anže uganja norčije na ukaze, ki so mu jih med prenosom v živo sproti pošiljali uporabniki Facebooka.

Poslušalcu hitro postane jasno, da je njuna ekstravagantna in domiselna prisotnost na spletu pravzaprav pomembnejša kot sama glasba. Morda tisto, kar se nekaterim zdi pomanjkanje glasbene substance, le skrivata pod kamuflažo družbenega eksperimenta in kvaziavantgarde, morda pa se v njunem delu resnično skrivajo številni ideološki in politični podtoni, kot menijo kritiki na Radiu Študent in portalu SIGIC. Ti ugotavljajo, da »Buraza kažeta, da je estetika govno nereflektiranih buržujskih ideoloških predpostavk, in prav v tem je njun (anti)estetski učinek«.

S slednjim bi se vsekakor strinjal Žiga Aljaž, ki v sklopu projekta celo piše manifeste in ustvarjanju Burazov vztrajno dodaja konceptualne pomene, s katerimi pretenciozno teoretizira in filozofira ter delo Burazov izpostavlja kot »novo religijo, novo cerkev in ljudsko voljo«. Pri tem se znova pokaže nasprotje med značajem in miselnostjo bratov, saj se Jakhel Kolarević na to ponavadi odzove z vprašanjem tipa: »Buraz, čakaj malo, kaj ti sploh misliš s tem?«