Ben Okri: Cesta sestradanih

+ + + +

Trk svetov in resničnosti

Cesta sestradanih, za katero je v času izida na začetku devetdesetih let nigerijsko-britanski prozaist Ben Okri (letnik 1959) dobil bookerja, je radikalizacija Ovidovih Metamorfoz s stališča še živega animizma; tudi ta roman je skoraj religiozen in profetski, kaže pa protejsko in neobstojno, spremenljivo naravo vsega. Oblike in pojavi so v stalnem stiku in izpostavljeni svetu duhov in sukubov in vdoru živali in laznine in mrčesa v rojih, vse zlahka in venomer prehaja in se preobraža. Roman vrvi od brenčeče sile preobrazbe, čeprav je za silo zasidran v nigerijskem političnem vsakdanjiku, v katerem se prerivajo dve stranki in njuni oprode, mišičnjaki in čarovniki, vse pred množico beračev, brezpravnih in lačnih.

Pripovedovalec je poba, ki je iz sveta otrok duhov, Azaro, poimenovan po vstalem Lazarju. Bratom duhovom navkljub, četudi ga vabijo na različne načine in nekateri od njih so pri tem prav grobi in grozoviti in pošiljajo duhove z vsakič eno glavo več, se odloči za vztrajanje v svetu ljudi, v paradoksu in trpljenju. Noče zavreči ljubezni staršev, matere krošnjarke in očeta, ki težači za majhne denarje, zraven malo boksa in veliko pije in je na ulici kar nekoliko slaven, ko se tolče z bitji s tega in z drugih svetov za ta in druge svetove.

Vendar Azaro ni ujet v materialnem; krajina, v kateri je naseljen, živahen geto ubogih in izkoriščanih, se nenehno spreminja, na delu je fantastična scenografija, po nepredvidljivosti in neulovljivosti blizu recimo stalkerjevski Zoni pri Tarkovskem. Izhodna vrata iz krčme vodijo v skrivne kotičke in čarobne gozdove, ki niso čisto od tega sveta – tam pa čakajo nove bitke in preizkušnje ter pokvečena bitja, čeprav so duhovi že sicer vsepovsod. Če se ne pretepa z njimi oče, gostilno napolnijo bitja s ptičjimi obrazi, kosmatimi pajkastimi nogicami, bitja, ki se jim obrazi ves čas prelivajo in razlivajo in postajajo nekaj drugega – kot bi kolobocijo ostrila mamila.

Ta bestiarij, kljub rahli vpetosti v konkreten čas pred nigerijsko državljansko vojno, spominja na nekatera poglavja v zahodnem slikarstvu in imaginariju, recimo na Boscha ali Brueghla mlajšega. Tam so med gnetljivimi človeškimi kreaturami bitja z živalskimi atributi, tam teater sveta brbota in je vse morasto, tudi zaradi beračev in prostitutk in ozračja krčme. Groteskno in animistična živost in začaranost vsega v hitrih prehodih pa seveda ves čas najedajo celovitost in zaokroženost tega romana, ki se sproti sesipa in odzvijači nekam drugam; vse se zaključi z apokalipso, ki obeta novi red in odnos.

Cesta sestradanih je spisana dinamično in v visokih (pre)obratih. Živahno pretepanje in bežanje ter drobni pikareskni nategi spomnijo na burlesko, kar romanu priskrbi dramatičnost sveta živih in nekaj distance, čeprav je popisan z nedvomno empatijo do prebivalcev geta, ki jih doletijo grozota za grozoto in potem še strankarska politika.