Zadnji ledeni lovci

za

Globalizacija.

V Kanadi – v zalivu Sv. Lovrenca ter ob obalah Nove Fundlandije in Labradorja – vsako leto pobijejo na stotisoče tjulnjev. Ko so Evropejci videli, kako pobijajo tudi mladiče tjulnjev, je Bruselj prepovedal trgovanje s produkti iz tjulnjev – dovolil ga je le še grenlandskim Inuitom, in sicer zato, ker je njihovo življenje že od nekdaj odvisno od tjulnjev. Toda posnetki pobijanja tjulnjev, še zlasti mladičev, so Evropejce tako šokirali, da je povpraševanje po produktih iz tjulnjev strmo padlo, tako rekoč presahnilo. Kar je katastrofa za Inuite.

Doku Zadnji ledeni lovci, ki ga je posnel pokojni Jure Breceljnik, nas odpelje med grenlandske Inuite – v družbo, ki se spreminja, no, globalizira, jasno, na katastrofalen način. Nekoč so bili vsi lovci – danes ima na vzhodni Grenlandiji dovoljenje za lov le še pet Inuitov. Nekoč so vso hrano pridelali sami – danes polovica hrane, ki jo pojejo, pride z Danske. Podnebne spremembe talijo led, dela ni (le v supermarketih, heh), s turizmom služijo tuje agencije, mladi, ki sredi te osupljive in brezhibne lepote nimajo kaj početi, se iz obupa zapijajo, za lov se ne menijo več, samomori so pogosti. Inuite, ki niso nikoli mislili na dobiček, so poslali na trg. Zadnji ledeni lovci so perfektna slika globalizacije, saj nam pokažejo, kako neko skupnost povsem spremeni družba, ki je daleč stran. Inuite, ki so bili alternativa, so podredili neoliberalnemu svetu brez alternativ. A to bi morali vedeti: Danci so tja prvič prispeli leta 1884 – najprej so postavili trgovsko postojanko. Takoj zatem so pripeljali duhovnika.