Fronta demokratov

Janko Lorenci

23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kolumna

Pregovorno stabilna Nemčija postaja nestabilna. Za to skrbijo zlasti krči, ki mučijo socialdemokrate (SDP). Najstarejša nemška stranka se je v zagato spravila sama. Njeno usihanje se je začelo pod Schröderjem z njegovo tretjo potjo – deregulacijo trga dela, krčenjem socialne države in davčno politiko v korist premožnih. V dveh desetletjih je izgubila polovico volivcev, je brez jasne identitete in vizije. Divji kozolci po Schulzevem prevzemu strankinega krmila so nazadovanje še pospešili.

Zadnje tedne se je SPD mučila z dilemo: vstopiti v veliko koalicijo ali ne. Izbira je bila kočljiva. Če si v vladi, lahko načeloma kaj narediš za ljudi, zmehčaš trdoto desnice. Toda v dosedanjih koalicijah je stranka za malega človeka naredila bore malo in prav zato hirala. Pri sobivanju na oblasti v bistvu vztraja strankarska smetana, navajena ugodja sovladanja, znaten del članstva in volilnega telesa pa navija za odhod v opozicijo in temeljito prenovo zunaj oblastne sfere. Slišati je dramatična svarila: ponovno sodelovanje s konservativci bo začetek konca SPD kot široko zasidrane, ljudske stranke. Strmoglavila bo enako kot nesrečni Schulz.

Svojevrstna ironija je, da bi moral splošni položaj koristiti politični levici. V ljudstvu je veliko eksistenčnega nezadovoljstva, jeze, strahov. Prevladujoče razpoloženje je bolj »levo« kot »desno« (zahteve po več pravičnosti itd.). Toda levica povsod po Evropi kronično izgublja teren. Razlaga je preprosta: nekoč je bila predstavnik zlasti delavstva, zdaj v osnovi pomaga ohranjati zavoženi status quo. Zato se zlasti delavstvu, prekariatu in nižjemu srednjemu sloju zdi, da jih je izdala. Radikalnejša, deloma protikapitalistična levica pa je prešibka, da bi kaj spremenila.

Toda v težavah ni samo levica. Vsa levo-desna politična sredina ostaja neoliberalno usmerjena, se podreja interesom velikega kapitala, se oportunistično prilagaja skrajni desnici. In tudi ona izgublja volivce. Gre torej za hudo socialno-kulturno krizo celotne politične sredine, socialdemokratov, konservativcev in liberalcev.

Politična pokrajina v Evropi se zato nevarno spreminja. Ta proces pospešujejo vrhovi EU. Center oddaja neoliberalne impulze in tudi zato se je zadnja velika kriza »zdravila« z reševanjem bogatih in privijanjem množic. To je, ob pomoči begunske in teroristične problematike, številne volivce potisnilo v eksistenčno-kulturno stisko in stran od zmerne sredine k skrajnežem. Taka politika EU najbolj koristi nacionalistom, evroskeptikom in evrofobom ter tako, lepa ironija, Unijo razganja. Spomnimo se zgovornega nasprotja: EU je surovo zavila vrat takrat še antikapitalistični Sirizi, do višegrajske avtoritarnosti in zavračanja beguncev pa je prav mila.

Skupni imenovalec nemirnega valovanja družbe je surovo poseganje neoliberalnega kapitalizma na vsa področja, njegovo razžiranje posameznikov, njihovega sobivanja in družbe kot celote. Pri tem je jasno, da populisti in skrajni desničarji ne prinašajo nikakršne odrešitve. Tudi skrajna desnica je neoliberalna, zraven pa še avtoritarna in bolj ali manj rasistična. Pri tem postaja dovolj zvita, da se površno civilizira in predstavlja kot glasnik malega človeka, negotovega, zmedenega, dovzetnega za lažne obljube. Blefira, a blefira uspešno, pač zaradi globokega nezupanja v etablirano politiko in elite nasploh. Moč trde desnice je v slabostih politične sredine.

Zato tradicionalne ljudske stranke hirajo, populisti in skrajni desničarji pa se počasi spreminjajo v nove ljudske stranke. V Franciji so socialisti tako rekoč izumrli, Nacionalna fronta Le Penove pa postaja nova ljudska stranka. Zmerna politika je v težavah tudi na Nizozemskem, v Avstriji, Skandinaviji.

Vse to pomeni hudo nevarnost za demokracijo. Če se bodo afdji, sdsji in sorodniki še bolj zasidrali v delavstvu in srednjem sloju, bo levica kot upoštevanja vredna sila za lep čas izbrisana. Ljudi ne zanima demokracija zaradi demokracije, kot okrasek, ampak predvsem kot vzvod za izboljšanje življenja. Ker zmerna politika to zanemarja, volivci bežijo k novim obrazom, tudi najbolj črnim in bizarnim, samo da niso enaki. Ljubezen in demokracija gresta skozi želodec.

Po zadnjih anketah je AfD že poravnana s SPD, njen čas pa morda šele prihaja. Ker je Nemčija tako vplivna država, bi to lahko pomenilo usoden prelom za vso Evropo. Evropska demokracija je morda bolj ogrožena kot demokracija Trumpove Amerike. Čas je za preplah.

Slab konec tega procesa ni neizbežen – če bo, poleg demokratične javnosti, ustrezno reagirala vsa demokratična politika in sklenila zavezništvo, fronto proti ekstremistom. To se je ponekod že zgodilo. A to je zgolj nujni začetek. Če hoče demokratična sredina preživeti, bo morala postati tudi bistveno bolj socialna. Znotraj zavezništva demokratov bi bilo normalno, da je levica socialno radikalnejša. In da začne ljudi naposled nagovarjati v jeziku, ki bo resno vzel celoto njihovih težav, materialnih in kulturnih. V zraku je preveč frustracij, strahov in občutka nemoči, da bi jih lahko ignorirala.

Preplah velja tudi za Slovenijo. Janša je dosegel novo stopnjo besnenja, zdaj je do konca odkrit desni skrajnež. Prejšnji teden je njegov kurir Logar v Tarči napovedal zavezništvo med SDS in NSi, Tonin ni protestiral, Šarec pa je, ne da bi trenil, preklical izjavo, da s SDS ne bo sodeloval. To sta človeka, ki lahko rešita Janšo in si skupaj z njim za volilne potrebe že natikata masko socialnosti. Ne verjemite jim, nobenemu.