Na grad 25, Ig

Poezija strastno in brezmejno opeva žensko, v zgodovini pa je ženska povsem odsotna, je leta 1929 – v eseju Lastna soba (A Room of One’s Own) – ugotavljala Virginia Woolf. Če bi sodili po književnosti, po romanih, dramah in poeziji, potem je ženska neizmerno pomembna, celo večja in pametnejša od moškega, v resnici pa je popolnoma nepomembna – ujeta, tepena, metana po tleh. Književnost slavi žensko, dejansko pa je le moževa lastnina. Ženski literarni liki izrekajo globoke in navdihujoče misli, sama ženska pa zna dejansko komaj brati – v šole pošiljajo fante, ne pa deklic.

Ko je Virginia Woolf objavila esej, je bilo še vedno tako, zato je bilo neizbežno tudi ultimativno vprašanje: zakaj ženske ne ustvarjajo literarnih del, kakršna je ustvarjal William Shakespeare? In seveda: ali bi jih lahko ustvarjale? Vsekakor: le svojo sobo morajo imeti! Dajte jim sobo, lastno sobo, pa bodo ustvarjale umetnine in mojstrovine! Lastna soba jim daje svobodo. Toda ženske niso imele svoje sobe – bile so prerevne, finančno in eksistencialno preveč odvisne od moških, ki so jih preveč omejevali in ustavljali, tako da niso mogle ustvarjati.

Virginia Woolf si nekje vmes izmisli celo fiktivni lik, Judith Shakespeare, Shakespearovo sestro, ki da je bila tako nadarjena, domiselna, radovedna, lucidna in genialna kot brat, a ni imela svoje sobe. V šole so poslali njega, ne pa nje. Will je bil svoboden, ona ne. Ker se ni hotela poročiti s trgovcem, ki je smrdel po ovcah, jo je oče najprej pretepel, potem pa prisilil v zakon. Zbežala je v London, da bi pisala za gledališče, a so ji vsa gledališča zaprla vrata, tako da je potem z nekim igralcem le zanosila. To je bilo vse, kar je imela od umetnosti.

Jasno, na koncu je naredila samomor. Daleč od lastne sobe.

Lastna soba

Ironija je v tem, da za številne ženske, ki pristanejo v ječi, to magično lastno sobo, ki jih emancipira in opolnomoči, predstavlja prav jetniška celica – jetniška soba. Laura, jetnica z ižanskega gradu, iz edine slovenske ženske jetnišnice, pravi: »Tukaj si v sobi z vsaj še dvema, zato se ne moreš niti sprehajati, ker takoj koga zmotiš.« Težko funkcionira v teh skupnih sobah, toda: »Po drugi strani je soba moje edino zavetišče, skrivališče pred trači med drugimi obsojenkami in vsemi tistimi konflikti med njimi.« Vilma, prav tako jetnica z Iga, pravi: »Ker imam posteljo čisto pri steni, sem si ustvarila svoj kotiček. Ko pridem po lestvi gor, se lahko izklopim. Na polički imam revije, križanke, fotografije moje psičke, hčere, vnukov, potem je tu skupna fotografija bodočega tasta, tašče, svaka, svakinje in naju s partnerjem.« Neka soobsojenka ji je celo izdelala lovilca sanj. »In verjamem, da res lovi sanje.« Lastna soba uresniči sanje.

Teodoro, ižansko jetnico, so namestili z ženskama, ki sta po ves dan spali, z njima pa itak ni imela nobenih skupnih tem za pogovor, saj se jima je vse zdelo nenormalno in čudno, kar pa je bilo dobro: »Zato sem se trudila čim več brati.« Lastna soba – jetniška soba – postane šola, za katero je bila prikrajšana. Nič posebnega – na Igu je obdana s Shakespearovimi sestrami, ki so bile prikrajšane za šole in izobrazbo. »Če se hočete z njimi pogovarjati na primer o zgodovini, zemljepisu, filmih, igralcih in podobno, samo prazno buljijo v vas in ne razumejo, o čem govorite.«

V knjigi Začasno bivališče: Na grad 25, Ig lahko preberete življenjske zgodbe desetih žensk, ki kazen prestajajo na Igu.

Rozali, tudi z Iga, pa je lastno sobo doživela v samici: »Sploh ni slabo, ker imaš mir. V sobi si sam, nimaš televizije, nimaš radia, nič nimaš. Hrano ti prinesejo gor in si pod ključem. Kaj delaš, opazujejo s kamero. Dopoldne imaš dve uri sprehoda na dvorišču. Sam se sprehajaš, ’nema nikoga’, samo paznik in paznica sta s tabo. Potem greš gor in ti prinesejo kosilo, pa kaj prebereš, počivaš in to je to. V bistvu mi je bilo tistih štirinajst dni, ko sem bila sama, čisto okej. Bolj sam s sabo si, malo se pomiriš, študiraš, imaš čas razmisliti, kako naprej, kaj bi rad, pa tako.«

Shia pa lastno sobo odkrije in izkusi v jetniški knjižnici: »Od vsega hudega sem se potem umaknila, kolikor sem se lahko, kolikor sem bila sposobna. Umaknila sem se stran od sebe, stran od vseh in zatočišče v zaporu našla v knjižnici. V knjižnici, med temi knjigami, sem nekako našla samo sebe. Tukaj notri sem zorela, se iskala, tukaj notri sem prebrala vse živo. Brala sem tisto, kar sem že prej, in to nadgrajevala, dejansko so bile knjige zame rešitev. Nisem izbirala ne žanra ne nič. Brala sem vse, od ljubezenskih romanov do težke filozofije, psihologije in iskala odgovore. Res sem jih našla v knjigah, knjige so bile moja rešilna bilka.« Zdaj tudi sama piše. Pesmi in zgodbe. Lastna soba jo je razsvetlila, emancipirala in opolnomočila.

Začasno bivališče

V knjigi Začasno bivališče: Na grad 25, Ig, delu Milice Antić Gaber, Deje Crnović, Nine Perger, Jasne Podreka in Darje Tadič, lahko preberete življenjske zgodbe desetih žensk, ki kazen prestajajo na Igu. Poleg Laure, Vilme, Teodore, Rozali in Shie spregovorijo še Ema, Luna, Nežka, Stela in Ajša, ki ne skriva, da jo je lastna soba – jetniška soba na Igu – odrešila: »Verjamem, da je za marsikatero žensko tukaj zapor velik problem, a meni je rešil življenje.« Še več: »Ko se ozrem nazaj, sem preiskovalnemu sodniku in sodnici hvaležna, da sta me zaprla.«

Ni edina, ki je v ižanski ječi – v jetniški sobi – začutila duha tiste čudežne in osvobodilne lastne sobe, kakršno bi si omislila Judith Shakespeare, če bi si jo lahko. Vilma pravi, da si je zapor predstavljala »čisto drugače, bolj negativno, mogoče zaradi filmov«. Mislila je, da so sobe razsute, da ti pazniki neprestano težijo, da moraš za vsako stvar poklekniti, da spiš na tleh in da imaš stranišče sredi sobe. »Imela sem občutek, da bom v zaporu kot kakšen nedonošenček, da bom nekam vržena in se ne bom znašla.« Na Igu ima občutek, »kot bi bila v stanovanju«. Še bolje, »kot da sem v enem hotelu«. Pa četudi jih je v sobi deset. »Meni v zaporu ni hudo. Je pa res, da sem se že zalotila, če mi verjamete ali ne, da niti ne pomislim, da sem v zaporu. Sprejela sem ga za svoje stanovanje ... Jaz ne rečem, da grem gor ali v sobo. Ampak da grem domov ... Jaz imam tu dom in to je zdaj to.« Tistih, ki stokajo, kako hudo je v zaporu, ne razume. »To je ena, lahko rečem, pozitivna izkušnja.« Zapor je ni ponižal, temveč navdihnil, ponesel, emancipiral.

»Rešitev zame je dejansko bil zapor. Stoprocentno. Tukaj sem našla samo sebe,« pravi Shia, ki je zunaj »požrla ogromno ponižanj«. Tudi Nežka se v zaporu počuti bolje kot zunaj. »Čez čas ugotoviš, da ni hudo. Tako lepo, kot nam je tukaj, nam mogoče ne bo nikoli, kar se tiče nekaterih stvari. Greš na primer iz službe, imaš kosilo, drugi posodo pomijejo namesto tebe, zlikajo, operejo, tuš imaš, za nič ne rabiš skrbeti.« Zdi se ji celo, da ženske, ki so zunaj, bolj trpijo in da jim je težje kot njej »tu notri«, v lastni sobi.

Ženski zapor je tematski park patriarhalnih situacij, ki jih ženske zelo dobro poznajo, le da so v samem zaporu potencirane.

»Jaz sem končno našla svobodo, čeprav sem v zaporu,« pravi Shia. »Osvobodila sem se svojih spon in partnerja.« In prav to naredi lastna soba – žensko osvobodi patriarhalnega nasilja in represije. Reši jo pred moško dominacijo – pred seksizmom, posesivnostjo, ljubosumnostjo. Jetniška soba res izgleda in deluje kot lastna soba ženske, ki jo je tja, v jetniško sobo, pripeljal moški, njen grobi, kruti, nasilni, brutalni, barabinski, barbarski, zlobni, sadistični, nečloveški partner. Jetniška soba je lastna soba, ki izgleda kot varna soba (magari »soba za paniko«, če hočete). In ja, Ig izgleda kot varna hiša.

»Pravijo, da ne smem govoriti tako lepo o zaporu, ker bodo potem vsi hoteli v zapor,« pove Shia, ki je s preteklostjo opravila in ne bo nikoli več dovolila, »da bi v moji prisotnosti kdo koga poniževal, žalil«. Ne, ni več tiho, temveč se kakršnemukoli poniževanju takoj upre, »ker smo vsi ljudje, ne glede na to, ali si cigan, čefur, musliman, gej ali lezbijka, skratka, debela, suha, velika, majhna, ne prenesem in res ne dovolim poniževanja in ga ne bom«. Lastna soba žensko res opolnomoči, ozavesti, emancipira. Še več – prelevi jo v aktivistko, celo feministko. »Zdaj povem, si izborim svoje.«

Moški, ki sovražijo ženske

Te ženske so na Igu pristale iz različnih razlogov (tatvine, poslovne goljufije, gospodarski kriminal, nasilje na delovnem mestu), nekatere obžalujejo, da so ukradle tako malo (»Sedim za štiristo evrov ukradene hrane. Če bi ukradla veliko vsoto, bi vsaj živela na veliki nogi. Ko bi šla domov iz zapora, bi vsaj nekaj imela.«), druge so začudene, da niso slovenske ječe bolj polne (»Veliko je ljudi, ki imajo na banki kredite. Ogromno. Tukaj so punce zaradi kreditov. To lahko doleti čisto vsakogar.«), vse pa se v jetniški sobi počutijo kot v lastni sobi. Ne da to preseneča – vse so namreč povsem očitno potrebovale prostor, v katerem bi si lahko spočile od moških, od »spon in partnerjev«. Kot pravi Shia: »Tudi jaz bi lahko naredila še kaj hujšega. Kdo ve, koliko časa bi lahko še zdržala vse tiste pritiske, maltretiranja? Tudi trpljenje ima svojo mejo.«

Ajša, nekoč balerina, dijakinja srednje baletne šole, je bila pri šestnajstih posiljena, posiljevalec jo je potem še izsiljeval, od četrtega leta pa je poslušala, naj shujša. »Tudi ko sem bila suha, sem imela premočne boke, stegna, enostavno so mi to nonstop govorili. Še danes imam težave z motnjami hranjenja, ali se stradam in se tako kaznujem, ali pa imam bulimijo.« Pritiski na žensko, naj shujša, oblikuje »idealno« postavo in se prilagodi »standardom«, so hudi, nasilni, predirni in pogubni. Baletnik, s katerim je hodila, ji je dal drogo, »da bi lažje zdržala« (»Zdelo se mi je kot v filmu, ko mi je dal to za posnifat v avtu.«), od tod do odvisnosti, tatvin in Iga pa so bili le trije koraki, kar velja tudi za Emo, ki jo je pri enajstih posilil dedek.

Jasno, nihče ji ni verjel, a je potem pred smrtjo to sam priznal. »In moj oče mu ni nikoli odpustil, rekel je, da mu ne bo odpustil, kar je naredil.« Vidite, tako »ostro« na posilstvo in incest reagira moška pravna država: oče, nikoli ti ne bom odpustil, da si posilil mojo hčerko, svojo vnukinjo! Toliko da veš!! Ne bom ti odpustil! Nikoli!! Dedek – katerikoli dedek – bo zdaj dvakrat premislil, preden bo posilil vnukinjo.

Od moških, ki sovražijo ženske, do drog – heroin pri trinajstih – je bil le korak, tako da je potrebovala samo še moškega, ki bi jo naučil krasti. In dobila ga je. »Kradla sem vse možno, ker sem rabila za drogo.« Torbice, denarnice, nahrbtnike, telefone, denar iz pušic. Je kaj bolj logičnega od tega, da je potem na sodišču pričal proti njej?

»Moja prva droga je bil heroin,« pravi Laura, eks »pridna punčka«, ki je bila obsojena na to, da – podobno kot Stela, ki je imela čas zase le »od polnoči do štirih zjutraj« – postane Judith Shakespeare. »Mama me nikoli v življenju ni pohvalila. Nikoli mi ni rekla, da lahko v življenju dosežem, kar želim.« V življenju ženske ni dosežkov, uspehov in hval – izpolniti mora le to, kar od nje pričakujejo. To je vse. In Laura, ki bi jo Petrarka naravnost religiozno opeval, je rojevala otroke, se drogirala (»direktno v žilo«), da bi lažje vzdržala v svoji vlogi (»Izginili so tudi vsi kompleksi.«), kradla, da bi »shajala s hrano in drogami« (oh, in položnicami), in bila tepena – vedno znova in znova. »V tistem obdobju sem večkrat dobila po pički, dobila sem kar nekaj batin.« Partner ji je prebil ustnico (»Kurba!«), njegov brat pa jo je zgrabil za glavo in jo udarjal v marmorne plošče. Ko se je pri zdravnici sklonila, so ji padli ven zobje. »Mislila sem, da bo zdravnica kar s stola padla od šoka.« Nič čudnega – to bi bilo šokantno še celo v filmu.

Ig je poln žensk, ki so imele zunaj, »na svobodi«, dovolj razlogov, da bi si ponavljale – to je le film, to je le film, to je le film! Ni bil le film. A če bi brale knjige Milene Miklavčič (Ogenj, rit in kače niso za igrače, prvi in drugi del), bi ugotovile, da se jim dogaja le to, kar se ženskam na Slovenskem dogaja že stoletja. Rozali je partner spravil v dolgove, ki so bili uvod v njene goljufije (in ižansko verzijo lastne sobe, če smo že ravno pri tem), Nežko, ki je imela »zelo lepo otroštvo«, je partner ves čas pretepal, tako da je začela rojevati otroke, misleč, da jo bo nehal pretepati, a je še naprej ostal »isti, isti, isti« (njuna zveza je postala posilstvo, »to pač potrpiš, kljub temu da traja dve minuti«), Teodora pa se je dobesedno lepila na moške, ki sovražijo ženske. Pretepali so jo, maltretirali, se izživljali nad njo, ji lomili prste. Toda ni jih mogla prijaviti, ker je bila izbrisana – bala se je, da jo bodo izgnali iz Slovenije. »A verjemite, ko se je vse skupaj nazadnje končalo, ko so mi dosodili to ogromno kazen, sem se počutila kot najsrečnejši človek na svetu. Ker sem se namreč znebila enega hudega bremena, ker sem se rešila bivšega partnerja.«

Lastna soba jo je rešila pred moškimi, ki sovražijo ženske. Zakaj se je lepila na moške, ki sovražijo ženske? To se sprašuje tudi Laura: »Nekako podzavestno izbiram takšne partnerje ali kaj, ne vem. Tako je že vse življenje. Zakaj rabim te moške, da me ponižujejo, da jih moram preživljati, krasti zanje?« Se ženske, ki so pristale na Igu, lepijo na moške, ki sovražijo ženske, ali pa je moških, ki sovražijo ženske, pri nas toliko, da se jim ženska tako rekoč ne more izogniti?

Njene ječe

Teodora pripoveduje tudi o partnerju, ki je izgledal sanjsko, a se je kmalu izkazalo, da je nasilen in posesiven – nadzoroval je vsak njen korak, nenehno jo je zasliševal, prepovedal ji je druženje s prijateljicami in tako dalje. Za vse je potrebovala dovoljenje. To je kakopak tipično ženska izkušnja, ki pa jo reproducira tudi zapor. Kot pravi Stela: »Veš, da te ves čas nekdo od zaposlenih spremlja. Po hodniku greš in veš, da ko hodiš po tistem hodniku, po stopnicah, kamorkoli se obrneš, štiriindvajset ur na dan vedo za tvoj korak. Za vse moraš spraševati – ali smeš to ali smeš ono. Za vse moraš prošnje pisati, karkoli si želiš, moraš prositi za odobritve.«

Ironija je, da za številne ženske, ki pristanejo v ječi, magično lastno sobo, ki jih emancipira in opolnomoči, predstavlja jetniška celica.

In tu je največji paradoks ženskega zapora: ženskam da lastno sobo, s čimer jih reši pred moškim, patriarhalnim nasiljem, a hkrati slavnostno in z državnim blagoslovom reproducira prav vzorce patriarhalnega nasilja. Ženski zapor je tematski park patriarhalnih situacij, ki jih ženske zelo dobro poznajo, le da so v samem zaporu potencirane. Avtorice knjige pravijo, da so »zapor za ženske izbrale tudi zato, da bi zamajale precej razširjeno predstavo o spolni nevtralnosti totalne institucije«, zato je treba reči: prav zato, ker totalne institucije niso spolno nevtralne, ženske vedno doleti hujša kazen kot moške. Ali bolje rečeno: ženski zapor legitimira nasilje, represijo, poniževanje in diskriminacijo, ki jih ženske doživljajo v vsakdanjem življenju, »na prostosti«.

Recimo: patriarhat je uveljavil skrajno pokroviteljski odnos do žensk. Ženske vsi nenehno ocenjujejo, gleda se jim pod prste, stalno so na preizkušnji. A nič drugače ni na Igu, pravi Stela: »Tu je vedno neka psihološka vojna. Zaposleni so na preži, kaj boš naredil, kako boš naredil, kako boš reagiral. Nonstop si na nekakšnem testu. Kot kakšen poskusni zajček.«

Najsi bo še tako hudo, patriarhat od ženske že od nekdaj pričakuje, da bo potrpela, da torej ne bo protestirala, ampak da se bo vdala in sprijaznila s svojo »usodo«. Biti mora žena in mama in gospodinja. »In ne smeš potožiti, da ti kaj manjka, da ti je hudo, da česa ne moreš, da se ti kaj ne ljubi. Zelo težko je biti ženska,« pravi Stela, ki ne skriva, da je notri, na Igu, le še bolj tako, kot je zunaj, na prostosti. »Ne smeš jokati, ne smeš kazati šibkosti, ker si avtomatsko emocionalno nestabilna oseba, kar pomeni, da ti Zavod ne more zaupati in te nagraditi z različnimi zunajzavodskimi ugodnostmi.« Ajša pa: »Tu se moraš dobesedno metati po tleh, da pokličejo rešilca.« Ig od ženske pričakuje, da bo potrpela.

Žensko, ki je grešila, je patriarhat vedno ožigosal – na vekov veke. »Grešnica« se stigme ni nikoli znebila. »Tukaj me še vedno obravnavajo kot odvisnico, nikoli niso izbrisali te oznake,« pravi Ajša. »Slišala sem, da na Dobu, ko se sčistiš in nekaj časa hodiš na obravnavo odvisnosti, oznako sčasoma izbrišejo in postaneš bivši odvisnik. Tukaj tega ni.« Točno – to je ženski zapor. Oznaka – škrlatno znamenje – tu ostane. V očeh patriarhata se ženska nikoli dovolj ne očisti. Nikoli ni dovolj čista. »Moški je lahko ne vem kaj naredil, ali koga ubil, ali tihotapil mamila, ali ne vem kakšne kazni dobil, pa velja za frajerja, ker je v zaporu. Ti pa kot da si kužna, ko prideš ven,« pravi Stela, ki tudi ugotavlja: ženska, ki ubije moškega, velja za morilko, moški, ki ubije žensko, pa velja za frajerja. »Vedno so ženske stigmatizirane, ne glede na to, kaj naredijo.«

Patriarhat je ženski vedno jemal besedo, zavijal jo je v tišino. Kot Ig: »Tukaj vsako tvojo besedo tako tehtajo, da včasih res ne veš, ali bi se potožil, ali bi sploh komu kaj povedal,« pravi Stela. Patriarhat je v ženski videl otroka, ki potrebuje pomoč in vodenje, ki torej ni sposoben samostojnega in neodvisnega življenja. Na Igu ti hitro rečejo: »Ja, niste še pripravljeni na izhode, niste še pripravljeni na odprte obiske.« V očeh patriarhata ni ženska nikoli dovolj stabilna. Vedno je preveč čustvena, kar pomeni – šibka, preveč otročja, obsojena na večni nadzor. Kot pravi Stela: »Kadar napišeš, ne vem, kakšno prošnjo, cel kolegij odloča o tem, kar si tam napisal, ti pa stojiš zunaj in čakaš kot študent, ali si naredil izpit ali ne. Ali je odobreno ali ni. Tako kot otročki stojimo pred tisto oglasno desko in čakamo, kaj bo in kako.«

Patriarhat je od žensk vedno terjal popolno vdajo in prilagoditev – nobenih deviacij, nobenih pretiranih znakov neodvisnosti, nobene agresivnosti in nobenih uporniških dejanj. »Mama mi je vedno govorila: pokrij se s tako veliko deko, kolikor si velika,« pravi Shia. Ženska je morala igrati po pravilih – in patriarhat je bil vedno le skupek pravil, »zakonik«, ki je reguliral obnašanje žensk. Tak skupek pravil je Ig, pravi Stela: »Vse je določeno, kdaj lahko greš iz postelje, kdaj v kafetarno, kdaj na sprehod, kdaj jest, kdaj spat. Ne moreš reči, da bi šel ob pol dvanajstih na čik v kafetarno. Ne, ne moreš iti. Ker je to kršitev hišnega in dnevnega reda in za to dobiš sankcijo. Zato moraš paziti, kaj narediš in zakaj. Takšna so pravila, saj so tudi v življenju. Ampak zunaj lahko vseeno slalomiraš, lahko odločaš o nekaterih zadevah. Kdaj boš spal, kdaj boš pil kavo, kdaj boš šel ven. Tu imaš pa ta štiriindvajseturni nadzor.« Tu ni prostora za upornice. Kot ga ni v patriarhatu.

Patriarhat je od žensk pričakoval, da ostajajo v ozadju, da se torej ne izpostavljajo ali bohotijo, da se delajo, kot da jih ni, da ne pritegujejo pozornosti, da v ospredje, kot pravijo avtorice knjige, »postavljajo druge in ne sebe«, da ostanejo neopažene in anonimne – kot Judith Shakespeare. Tudi na Igu je to najboljša strategija preživetja. »Boljše, da se pretvarjate, da nič ne vidite,« pravi Teodora. Vilma pa: »Ko berem knjigo, me sploh ne moti, če druge govorijo ali poslušajo radio.« Le zakaj bi jo to motilo, če je pa ni? A to siljenje v anonimnost in neopaženost je tako neznosno in dvorezno, da si jetnice režejo žile ali pa se skušajo obesiti, da bi pritegnile pozornost. »Počutila sem se neopaženo, kot da me sploh ni,« pravi Ema, ki se je obesila. »Hotela sem pritegniti pozornost, da bi pazniki končno dojeli, da sem tudi jaz tukaj.« Skoraj ji je uspelo. »Soobsojenki sta prišli v sobo in jaz sem visela gor na šalu, že vsa plava, brez kisika. Nekako so me spravili dol in sem bila nezavestna, dokler niso prišli reševalci, potem pa sem prišla k sebi.« Kdo ve, morda je skušala tudi Judith Shakespeare le pritegniti pozornost, ko je naredila samomor.

Končna rešitev ženskega vprašanja

Predstavljajte si žensko, ki rodi sina. Sin bo vedno svobodnejši od nje – ker je moški. Toda: ali bo vedel, da je svobodnejši od nje? Bo vedel, da ni tako svobodna kot on? Bo kdaj vedel, kako se počuti? Mu bo to sama povedala? Ali ne? Naj mu sploh pove? Naj to, da je nesvobodna, da torej živi v patriarhalni »coni somraka«, neke vrste »ječi«, ostane njena mala skrivnost?

Pred natanko to mučno dilemo se znajdejo ženske, ki pristanejo na Igu. »Marsikatera si ne upa povedati okolici, družini, prijateljem, da je šla v zapor. Če imaš majhno kazen, se nekako lahko izgovoriš na ’dopust na Barbadosu’. Ampak laganje otrokom, to me najbolj boli,« pravi Stela. »Jaz sem malemu, svojemu prvemu otroku, že prej povedala, da bom šla noter,« pravi Ema, ki zveni tako, kot da bi svojemu sinu razkrila, da ni tako svobodna kot on in da je patriarhat v resnici ječa. »Na začetku mu je bilo težko, zdaj pa že lažje pride k meni, ker je že bolj pripravljen na vse.« Ema ima prav – sinovi se privadijo na to, da so svobodnejši od mater, pa četudi je to nekaj, na kar sinovi ne bi smeli biti nikoli pripravljeni.

Prav to naredi lastna soba – žensko osvobodi patriarhalnega nasilja in represije. Reši jo pred moško dominacijo – pred seksizmom, posesivnostjo, ljubosumnostjo.

In ko se Nežka kafkovsko čudi, da je v ječi in da od nje pričakujejo, da bo svoje dejanje obžalovala, pa četudi ne ve, zakaj je sploh na Igu in kaj je zagrešila (»Če bi jaz komu kaj naredila, bi vedela, zakaj sem tu, tu pa res ne vidim, zakaj.«), zveni kot zaporniki in zapornice, ki vedno trdijo, da so nedolžni, obenem pa zveni kot ženska, ki jo patriarhat posiljuje s svojimi pričakovanji, zahtevami, ukazi in pravili, kot ženska, ki ji patriarhat jemlje svobodo, kot ženska, ki ne ve, zakaj je pristala v patriarhalni ječi, kot ženska, do katere se patriarhat obnaša tako, kot da je zagrešila nekaj hudega in strašnega, in od katere zdaj terja, da to obžaluje. »Ko bom enkrat prišla ven, se bom pozanimala, kako to deluje.«

Ko vse te ženske, od Ajše do Vilme, pripovedujejo, kako med ženskami na Igu ni nobene solidarnosti (»Če bi držale skupaj, bi lahko marsikaj dosegle.«), kako mora biti ženska močna, če hoče vse to – vso to hudobijo, vse to psihično nasilje, ves ta psihični teror – preživeti, kako jih pletenje pomirja, kako se »tu notri« počutijo nepomembne in manjvredne, kako mizerno – skoraj nič – so plačane, če delajo (»0,25 evra na uro«), kako so ponižane in deprivilegirane (»Tukaj smo same ženske, pa moramo za osebni paket toaletnega papirja, vložkov in mila pisati prošnje, ki nam jih potem odobrijo ali pa tudi ne. Kolikor vem, česa takega na Dobu ni, tam dobivajo britvice in papir brez prošenj.«), kako imajo v sebi ogromno jeze (»Ne vem, od kje in zakaj.«) in kako »tistega, kar ti je najljubše in najdražje v življenju, ne moreš dobiti takoj«, se zdi, kot da pripovedujejo o svojem življenju zunaj, »na prostosti«, v patriarhalni družbi.

Nič, ultimativna patriarhalna fantazija – končna rešitev ženskega vprašanja – gre verjetno takole: vse ženske bi bilo treba zapreti, da bi se potem tam zunaj – v dosjejih X patriarhalne družbe – počutile svobodne.

Knjiga:
Začasno bivališče: Na grad 25, Ig
Kdo: uredila Milica Antić Gaber, avtorice besedil Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Nina Perger, Jasna Podreka in Darja Tadič Založba: Javna agencija za knjigo RS, 2018 (kot del projekta Vključujemo in aktiviramo!)