Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 9  |  Kultura  |  Film

O telesu in duši

Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi

zelo za

Lucidne sanje.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 9  |  Kultura  |  Film

zelo za

Lucidne sanje.

Madžarski film O telesu in duši se dogaja kar v klavnici, tako da vidimo celoten postopek klanja živine (dober tek!), toda sporočilo je na dlani: ljudje živijo v klavnici! Odnesejo jo le malce bolje kot živina! Prav res: v budimpeštanski klavnici je vse tako avtomatizirano in brutalizirano, da boste imeli občutek, da koljejo ljudi. Še več: ko Endre (Géza Morcsányi), ostareli, delno invalidni menedžer klavnice, in Mária (Alexandra Borbély), mlada, rahlo avtistična nadzornica kakovosti (Alexandra Borbély), sramežljiva, zelo zadržana, zatrta, a mistično stoična osamljenca, alergična na 21. stoletje, opravita psihološki test (nekdo je nekaj ukradel, pa je treba preveriti mentalno kondicijo »človeških virov«), se izkaže, da se vsako noč srečujeta v sanjah – kot jelen in košuta. Sanjata torej, da sta živali.

Neoliberalni status quo, ki – trd in obscen kot pornič – stoji do kolen v krvi, je ljudi odtujil, animaliziral in pripravil za zakol, obenem pa jih je tako osamil, da so povezani le še v sanjah. Osebo svojih sanj srečajo le še v sanjah. Imajo sicer skupne sanje, a niti v sanjah niso več ljudje. Ali bolje rečeno: imajo skupne sanje, a tudi v sanjah čakajo na zakol. Ljudje, ki sanjajo o istih rečeh, so itak čudni in sumljivi, obsojeni na kafkovsko distopijo. Film O telesu in duši, ki je lani v Berlinu pobral zlatega medveda (letos je nominiran za tujejezičnega oskarja), je posnela Ildikó Enyedi, ki je pred davnimi leti – leta 1989 – debitirala z briljantnim Mojim dvajsetim stoletjem, feministično verzijo Umora na Orient ekspresu, povsem mirno pa ga lahko uvrstite med velike madžarske originale, kakršni so bili zadnje čase Beli bog, Savlov sin, Taksidermija, Nebeška izmena, Izpit in Torinski konj. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.