O telesu in duši

zelo za

Lucidne sanje.

Madžarski film O telesu in duši se dogaja kar v klavnici, tako da vidimo celoten postopek klanja živine (dober tek!), toda sporočilo je na dlani: ljudje živijo v klavnici! Odnesejo jo le malce bolje kot živina! Prav res: v budimpeštanski klavnici je vse tako avtomatizirano in brutalizirano, da boste imeli občutek, da koljejo ljudi. Še več: ko Endre (Géza Morcsányi), ostareli, delno invalidni menedžer klavnice, in Mária (Alexandra Borbély), mlada, rahlo avtistična nadzornica kakovosti (Alexandra Borbély), sramežljiva, zelo zadržana, zatrta, a mistično stoična osamljenca, alergična na 21. stoletje, opravita psihološki test (nekdo je nekaj ukradel, pa je treba preveriti mentalno kondicijo »človeških virov«), se izkaže, da se vsako noč srečujeta v sanjah – kot jelen in košuta. Sanjata torej, da sta živali.

Neoliberalni status quo, ki – trd in obscen kot pornič – stoji do kolen v krvi, je ljudi odtujil, animaliziral in pripravil za zakol, obenem pa jih je tako osamil, da so povezani le še v sanjah. Osebo svojih sanj srečajo le še v sanjah. Imajo sicer skupne sanje, a niti v sanjah niso več ljudje. Ali bolje rečeno: imajo skupne sanje, a tudi v sanjah čakajo na zakol. Ljudje, ki sanjajo o istih rečeh, so itak čudni in sumljivi, obsojeni na kafkovsko distopijo. Film O telesu in duši, ki je lani v Berlinu pobral zlatega medveda (letos je nominiran za tujejezičnega oskarja), je posnela Ildikó Enyedi, ki je pred davnimi leti – leta 1989 – debitirala z briljantnim Mojim dvajsetim stoletjem, feministično verzijo Umora na Orient ekspresu, povsem mirno pa ga lahko uvrstite med velike madžarske originale, kakršni so bili zadnje čase Beli bog, Savlov sin, Taksidermija, Nebeška izmena, Izpit in Torinski konj. (Kinodvor)