Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji

+ + + +

Brez poklica in domovine

Pisateljici Dubravki Ugrešić (1949) in še nekaj »čarovnicam« so možati in ortodoksni hrvaški poznavalci književnosti in kreativnega bontona očitali vse mogoče, od izdaje nacionalnih interesov do konkretnih neprimernosti, in s tem pokazali, da je hrvaška v tranziciji pred nami – tu je bil podoben pogrom proti umetnicam namreč natreniran in sprožen z vrha šele pred kratkim. Avtorica sicer že četrt stoletja živi v Amsterdamu in potuje po festivalih (pred dvema letoma je recimo obiskala Vilenico in te dni Fabulo), to pa ji omogoča vpogled v širok nabor intelektualnega delovanja, in o pisateljskem vsakdanjiku tudi največ piše.

Fragmentom Evropa v sepiji je naslov priskrbela aplikacija na mobiju, ki fotografije po želji obarva s filtri, tudi s filtrom sepija, s patino preteklega, in tega preliva si ne priskrbi samo Evropa, temveč še bolj svet, ki izginja, v katerem je bil pisatelj v človeškem živalskem vrtu bolj viden in cenjen.

Dubravka Ugrešić je svoja razmišljanja, dnevniške zapise, opažanja, kolumne in memoarske drobce razdelila na tri dele, v prvem premišlja usodo svojih nekdanjih domovin, Hrvaške in Jugoslavije, z gledišča tujine in ugotavlja, da je jugonostalgija postala tržno naravnan muzej, z rojaki, ki častijo svoje bojevnike, obsojene pred mednarodnimi sodišči za vojne zločine, pa je tako ali tako na bojni nogi. To priskrbi njenemu pisanju brezkompromisnost: ker nima ničesar več izgubiti, ker je zunaj naroda, so njeni uvidi v anomalije ostri kot pik. Pisanje spretno izkorišča široko paleto literarnih prijemov, od osebnih spominov do naključno nabranih deviacij iz lokalnih medijev in celo s spleta, kar izostri robove.

Drugi del je namenjen terenskim zapiskom in opazovanju: ker veliko potuje, ker je tudi v svojem Pontu tujka in se samo čudi različnim tja pribežalim, ker se ji na literarnih festivalih dogajajo čudaške in zdravi logiki nasprotne stvari. Tretji del je posvečen smrti avtorja, pisateljica se odpravi poiskat truplo, ki ga je za seboj pustil Roland Barthes, in govori o posledicah na praktičnih primerih: seveda se sprašuje tudi o dometu in poslanstvu lastnega početja, in ugotovitve niso laskave.

Spolna segregacija, odnos kulturnih promotorjev in menedžerjev, omreženih in lojalnih kanonu, do neposrednih proizvajalcev se slabša. Enako vloga literature in njena zahtevnost. Tako med številnimi citiranimi ali polemično pospremljenimi navedki očara citat, v katerem Pablo Coelho na smetišče literarne zgodovine zabriše Joycea, češ da ga je sam slog. To je tisti plafon svašatarjenja s pozicije avtoritete, ki ga tako ljubijo rumenizirana občila, celo tista s kulturnimi stranmi.

Evropa v sepiji je niz natančnih opažanj, ubesedenih brez zadržkov in z zdravo količino skepse do novega, ki se na videz, vsaj za nas, ki zadevo gledamo iz žabje perspektive, razrašča brez reda in cilja. Ugrešićeva zna premike ubesediti ostro, nepopustljivo, pa vendar s širokim naborom primerov iz svoje vsakdanje pretočne in nomadske delovne prakse.