Ciril Ulčar: Orožje, uši in svoboda

Partizanščina v slogu vsakdanjega življenja.

Stari partizan je šele pri devetdesetih lahko izdal knjigo spominov. Dotlej je bilo pisanje o NOB rezervirano za voditelje, komandante in heroje; ena redkih izjem je bil Plečnikov sodelavec inž. Anton Suhadolc, ki je objavil memoarje z jasno distanco v naslovu – Pri partizanih.

V spominjanju Ulčar namesto perspektive revolucije postavi osebno izkušnjo in tako pripoveduje o iskanju hrane, soborcih, ki so po gozdovih hodili s klobukom na glavi, neprestanih pohodih po Škofjeloškem hribovju, žicanju kruha po kmetijah, pozabljenem nahrbtniku in puški, obiranju uši, seveda ne pozabi na streljanje, potem pa prostodušno zapiše, da se je po bitki izgubil in je bila pot mimo domobranskih položajev do tabora prenevarna. Kaj naj naredi? Z osamljene kmetije se odpravi po poti na vlak, s katerim se odpelje domov proti Bledu. Včeraj partizan, danes civilist, jutri spet partizan.

Posebej indikativni so zadnji meseci vojne v Bohinjskem kotu, kjer so domačini nejevoljni nad partizanskim miniranjem, češ, okupatorji bodo vsak hip odšli, ali ni škoda uničevati stavb in železniških tirov? To je bil čas, ki se je postavil na glavo. Nemški vojaki so prihajali na dom k partizanu, da bi se prek njega dogovorili za svobodni odhod, kdaj celo za poskus vdaje.

V slogovno resda bolj skromnem delu je avtorjeva moč v prikazu vsakdanjih pogovorov, vsakodnevnih skrbi, drobnih zadovoljstev, itinerarijev, pojavov brezobzirne krutosti v primeru komandanta Gada … Skratka, knjiga, ki partizanstva ne predstavi kot heroični mit, ampak kot realni objekt zgodovine.