Nathacha Appanah: Povratnik nasilja

+ + + +

101. francoski okraj

Kako je to mogoče, saj to je vendar Francija, reče v romanu francoski prostovoljec in humanitarec, ki vodi mladinski center na otoku Mayotte in poskuša s predvajanjem filmov in branjem animirati tamkajšnje fante, da bi v življenju počeli še kaj drugega: pohajo namreč in kradejo na drobno, se pustijo malo podkupovati politikom pred volitvami, da med kampanjo ne delajo preveč kravala, sicer pa postopajo po getu, enem od francoskih okrožij v Mozambiškem kanalu. Ta je hvaležen cilj za vse migrante, območje s civilizirano azilno politiko, obljuba raja, kakršna je recimo za tiste, ki z afriških obal gledajo čez morje proti severu, italijanska Lampedusa.

Seveda se humanitarcu posmehujejo, tudi sam ugotovi, da to ni ne raj in ne Francija, ko center okradejo in se poščijejo na knjige, in si zato priskrbi pištolo, ki poči že v prvem poglavju. Povratnik iz naslova romana tokrat ni delinkvent, ki se vrača, temveč geografski pojem. Potem večina romana poteka kot rekonstrukcija dogodkov, od začetka, ko ena od begunk, mladoletna po naših standardih, bolničarki, ki si je želela zanositi, pa naj stane, kar hoče, prepusti otroka, Moisija. Tudi zato, ker ima dve različni očesi in se jim v skladu s tradicijo zdi, da je otroka posedel djin, zloduh. Fant precej turbulentno odrašča, in ko izve za biološke starše, za prikrivano resnico o lastnem rojstvu in izvoru, krušno mater zasovraži. Potem gre žanru socialnega realizma primerno navzdol, kraje, pokornost šefu bande, šikaniranje, zadevanje s sintetiko in vse bolj spoznanje, da tako ne gre več.

Vendar tisto, kar izpisuje francoska pisateljica Nathacha Appanah (letnik 1973), ki je odraščala na otočju Mavricij, vzhodno od Madagaskarja, ni samo realistična rekonstrukcija življenja malega lopova in hierarhija znotraj bande ali opozarjanje na izbruh nasilja med mularijo. Zraven so tudi migranti z drugih otokov, ki pridejo s kwasami in se skrivajo, kot Moisijevi starši, in ta realizem je magično obarvan; ob islamu so prebivalci tudi staroverci, s svetimi drevesi, ki jih častijo in ki jih nihče ne sme posekati, sicer pride zlo. V romanu pridejo do glasu tudi mrtvi, ki se poskušajo vtihotapiti v sanje bližnjih in jim pomagati z nasveti. In vse se spremeni, ko tisti, ki ne vedo za sveta drevesa, ta posekajo, naredijo geto in v njem proizvajajo varnostne pripomočke, bodeče žice, rešetke za okna, to je največji in edini biznis, časom primerna prava poslovna zamisel. Samo mimogrede, skozi poglavja, v katerih knjiga zasleduje glas izmodrenega policista pred upokojitvijo, vidimo širši opis razmer, nestrpnost do tujcev, razpad avtoritete, ki jo nadomestijo lokalni nasilneži, divji bes tistih, ki nimajo nič in za to krivijo prisotnost tistih, ki imajo še manj.

Povratnik nasilja je izpisan skozi imanenco več pripovedovalcev, ob zgodbi o mladem fantu, ki ne pripada nikamor in je tako skoraj idealni grešni kozel, pa ponuja vpogled v bedno življenje tistih, ki so za obljubo raja in urejene države pripravljeni narediti in pretrpeti vse, dokler ne ugotovijo, da je skoraj povsod slabše kot tam, od koder so pobegnili.