Helen Fischer: Anatomija ljubezni

Bioantropologinja o zapeljevanju, spolnosti, zakonu in prešuštvu.

Navkljub obetavnemu naslovu to ni priročnik, kot denimo Ovidova Umetnost ljubezni, po katerem bi vtirili življenje. Delo je razdeljeno na 16 poglavij in okoli 200 podpoglavij. Ta so intrigantna: ljubezen pri neandertalcih, zmenkarije, lisičja ljubezen, biologija varanja, seks v Kalahariju, znaki dvorjenja, priložnostni seks … v upanju na ljubezen, novi prazgodovinski moški etc. A v zajetni knjigi (616 strani) je to mnoštvo tematik opisano tako na kratko, da se bralec kdaj počuti prav opeharjenega.

Torej knjiga, ki razen v uvodnih straneh ni bralni magnet niti ni eruditska študija. Je pa posebna v dveh lastnostih: na koncu najdemo za 60 strani opomb in nadaljnjih 60 bibliografije. Avtorica v zaključnih poglavjih odpre vprašanje vpliva jemanja zdravil na čustveno otopelost (antidepresivi ogrožajo aktivnost dopaminskih poti), še slikoviteje pa se izrazi v opombi, podani 70 strani kasneje, v kateri poudari, da jemanje teh tabletk, ki so zaviralci serotonina, ogrozi sposobnost ženske, da si poišče ustreznega partnerja. Preprosto, a apokaliptično: farmacevtski produkti povzročijo, da ljudje izgubijo primarne zaznave in se znajdejo v povsem zgrešenih parih. Ali pa obratno, ko se kdo zaljubi v sodelavko, potem pa začne jemati prozac, da čustva zavre in ostane zvest družinski oče.

Knjiga, ki zahteva poseben modus branja, še najbolj podoben principu švedske mize: listajoč vsebino naletiš na temo, ki te posebej zanima, od tam skočiš v fusnote, ki jo podrobneje razdelajo, in če te reč prevzame, imaš na voljo še seznam knjig, za katere poprej sploh nisi vedel, da obstajajo, zdaj pa se pokažejo kot želeni predmet radovednosti.

Posredno res odličen bralni vodnik.