Malo mešano

Janko Lorenci

16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Kolumna

Cerarja si je stranka v soboto znova izbrala za šefa. Štiri dni kasneje je kot premier odstopil. Šele na volitvah čez tri mesece se bo zares pokazalo, ali se mu bo ta poteza, nedvomno izvedena tudi s predvolilnim premislekom, obrestovala.

Cerar je, gledano scela, demokratičen in zmeren politik, dobro vzgojen urbani liberalec, po malem neoliberalec, ki pa o tem – ker je v zraku toliko neoliberalnih hlapov – sploh ne razmišlja. A bi moral vedeti, da zato v osnovi ni etičen, saj je neoliberalizem globoko nemoralna kategorija. To, da lahko take vrste neetičnost očitamo veliki večini naše in evropske politike, ga ne opravičuje.

Po slabih štirih letih vladanja je njegov profil še vedno dokaj izmuzljiv. Zdi se politik brez trdnih pogledov na velike dileme sedanjosti, zlasti na to, kakšen naj bo kapitalizem in kako ravnati z okoljem. Taka »velika« prepričanja posredno določajo ravnanje na nižjih, vsakdanjih ravneh, recimo na tej, da Magno naseliš na najrodovitnejšo zemljo. Ljudje brez njih so po navadi statusquojevci in se prilagajajo (političnemu) mainstreamu. Taki politiki se radi nagibajo tja, kjer pričakujejo manjši odpor. Nekoliko karikirano rečeno: malo (a preveč) služijo interesom kapitala in lobijev, malo ljudstvu, malo sebi, malo vrhovom EU. Tako ni z njimi zadovoljen nihče.

Iz take drže ne more nastati povezana, dosledna politika. V zaostrenih primerih je Cerar tudi odločal, toda vladna politika na posameznih področjih je bila nemalokrat slabo usklajena in zelo odvisna od tega, kako prodoren in samosvoj je bil posamični minister. Težava je še večja zaradi koalicijske narave vlade in podobnega ne-tič-ne miš profila drugih dveh koalicijskih strank.

Če k temu prištejemo še podedovane domače anomalije in sunke mednarodnega okolja, moramo Cerarju mirno priznati, da ni lahko vladati. Toda znotraj omejenega manevrskega prostora lahko še vedno narediš veliko ali malo, korist ali škodo. Cerar se je gibal nekje med delanjem zmerne koristi in kolikor toliko znosne škode. Marsičesa se je naučil. Njegov osnovni problem: je politik, ki v bistvu sprejema status quo. Skupaj s stranko in koalicijo tiči v kletki kontinuitete sredinske politike, ki goji neoliberalizem, ga površno blaži, po kapljicah opušča logiko skupnega dobrega in dela družbo vedno bolj neenako, trdo, konfliktno.

To je pomanjšana slika glavnega političnega toka v EU, drže in ravnanja levo-desne sredinske evropolitike, najbolj krive za vzpon populizma in skrajne desnice. Zdaj v krčih prebavlja, kar je skuhala – ekonomsko krizo, zategovanje pasu, vzpon skrajnežev in krizo sistema, ki pa je ne priznava. Z vsem tem ogroža demokracijo, pa tudi samo sebe, saj vedno teže ohranja oblast. V Italiji jo je ravnokar izgubila.

Tudi pri nas je sredinska politika v težavah, vsak novi obraz (izjema je le Levica) pa se hitro obrabi, ker kuha prežgano staro mineštro. S Cerarjem so nedvomno povezani nekateri nedvomni plusi njegovega mandata: gospodarska rast, zmanjšanje brezposelnosti, politična stabilnost, vztrajanje pri dominantnem javnem zdravstvu, sicer pozno spoznanje, da je treba obdržati NLB, Telekom in še kaj, vedno odločnejše zavračanje janšizma ... Ne glede na to je, prav po krivdi jalove, izmuzljive sredinskosti, v zraku veliko nezadovoljstva.

Preprosto rečeno: skupaj s koalicijo ni vladal dovolj dobro, da na volitvah ne bi grozila zmaga še enega novega obraza (Šarca) ali vrnitev skrajne desnice na oblast (Janša). Za Janšo je dovolj jasno, kaj bi prinesel: pospešeno privatizacijo, hiranje javnih služb (ki ga nujno prinaša nižanje davkov), večjo neenakost, spodkopavanje sodstva, naskakovanje medijev itd. Skratka, razvoj po zgledu Orbanove Madžarske, ponovitev še enega mučnega mandata, tudi novih vstaj, ki pa se v novi evropski atmosferi morda ne bi končale tako srečno. Cerarja (SMC) lahko ustrezno ocenimo samo v tem širšem okviru naše politične stvarnosti. Primerjalno je videti boljše kot gledan izolirano. Ali drugače: realne alternative za to konkretno vlado in cerarski tip vlade in koalicije so bistveno slabše, zlasti če mislimo na enoten desni blok (povezava SDS in NSi) ali zavezništvo SDS-Šarec. To drugo je nova, resna grožnja.

Ne verjamemo, da lahko Šarec na volitvah doseže sedanje anketne višave, a najbrž bo resen dejavnik. Če bi se dosedanji anketni trendi približno nadaljevali, bi ali sam sestavljal koalicijo ali pa odločal, ali bo leva ali desna. Torej bo najbrž jeziček na tehtnici. Pred časom je izjavil, da z Janšo ne bi sodeloval, nato pa izjavo preklical. To ga ne kaže kot doslednega človeka.

Še veliko huje je, da se mu zdi Janša – obsojenec, finančni kverulant, zmerjač, stokrat dokazani lažnivec, politik, ki lahko večini življenje samo poslabša – sprejemljiv partner. Kaj naj si potem mislimo o njem, Šarcu? Je Janši podoben ali za oblast pripravljen narediti karkoli? Kakorkoli, z njim se že odpisanemu Janši odpira možnost, da se vrne na oblast. Glasovanje za Kamničana bo torej – če si ne bo znova premislil – pogojno tudi glasovanje za Janšo. Nikogar ne poznamo dovolj, dokler ga ne preveri oblast, vendar dvomimo, da je Šarec sam po sebi tak biser, da bi se splačalo prevzeti tako tveganje. Pri čemer je jasno: Janša je skrajni desničar, Šarec to ni. A če bo Janši omogočil vrnitev na oblast, ni nič boljši.