Katharina Winkler: Modro okrasje

+ + + +

Proti samoumevnosti tradicije

Avstrijska pripovednica Katharina Winkler (letnik 1979) se v prvencu nasloni na resnično zgodbo turške priseljenke iz Anatolije, ki je z možitvijo samo zamenjala roko, ki jo hrani in še raje pretepa: po nasilnem očetu, ki je mlatil za vsako figo ženo in otroke, se s poroko proti očetovi volji izroči na (ne)milost možu in tašči, ta dva pa nadaljujeta zanju in večino okoli nesporno in samoumevno vzgojno in posedovalno tradicijo.

Filiz, kakor se v romanu imenuje, odrašča v revni ovčerejski družini in sanja o skriti simpatiji, ki ima sorodnike v Nemčiji, sanja, da si bo, ko ji bo življenje steklo in ji bodo dostopne zahodne dobrine, zapenjala kavbojke in nosila superge. Sanja zato, ker je njeno otroštvo polno prepovedi in zapovedi, nevedni se ji zdi vse, od prve menstruacije do kasnejše zanositve, skrivnostno, zaradi očetovih izpadov, ki jih spremlja tepež, pa živi s stalnim občutkom krivde. Ko očeta zamenja mož, se ji ne uspe upreti in šele poskus, da bi se umaknila iz krutega sveta, mobilizira socialne službe, ki opazijo njeno modro »okrasje«; tega sestavljajo vsakokratne modrice in podplutbe, ki jih povzroči roka ali noga ali kar poleno, da potem preklada okrogla na vrh in skriva tista bolj ostra, ki presekajo kožo, spodaj.

Pisateljica s pripovedjo obsoja in opozarja, da nasilje ni in ne sme biti dopuščeno, tudi če je versko ali kako drugače opravičljivo v kakšnih drugih kulturah. Pravzaprav opozarja na getoiziran svet čisto zraven našega, v katerem bratje vzamejo v roke družinsko maščevanje (Čast Elif Shafak) in v katerem so z razumevanjem sveta in načini vzgoje tudi moški skoraj žrtve (Leyla Feriduna Zaimogluja) nekih preteklih, trdo patriarhalnih in nevzdržnih družinskih vzorcev.

Katharina Winkle r pripo vednega učinka ne dosega z drastičnim popisovanjem tepeža, temveč piše v ritmu udarcev. Ti so odvisni od stopnje moževega nezadovoljstva, ljubosumnosti na vse, ki se do Filiz vedejo kot do sočloveka in tako razkrinkavajo njegovo nesposobnost bližine in ljubezni. Miselni svet od bližnjih odvisnega dekleta razkriva skozi okruške, ki so ritmizirani, prekinjani. Selitve in komaj primerne bivalne razmere razkriva s serijo drobnih razočaranj, v katera se neizbežno spremenijo Filizini pričakovanja in obeti.

Modro okrasje je spisano v izrazito poetiziranem jeziku, v katerem ne manjka liričnosti in zavrtih upov, ki sestavljajo predstavo o svetu mladega dekleta. Kaže pa tudi družbo, v kateri je ne more in ne upa nihče zaščititi, ker sta v njej nasilje in posedovanje nekaj samoumevnega. Ravno skozi skope in hlastne ritmizirane popise stanja vse bolj psihično razsute Filiz, s tem, da spregovori prestrašeni in obupani glas od znotraj, in z omejenim vedenjem o svetu mlada ženska, ki so ji kljub nadarjenosti onemogočili nadaljnje izobraževanje, še bolj razkrinka nasilje in njegove storilce ter žrtvam da še večjo podporo in zahteva varstvo zanje.