Jaz, Tonya

Incident.

Tonya Harding (Margot Robbie) je briljantna, graciozna, izredno nadarjena umetnostna drsalka, olimpijka in dvakrat tudi ameriška prvakinja, a je »white trash« – iz revne, deprivilegirane, socialno frustrirane, vulgarne portlandske družine. Mati (Allison Janney), njena divja, povsem nematerinska, politično nekorektna »mentorica«, kraljica ledenega sarkazma, Devil Woman (kot pravi Cliff Richard), jo nenehno psuje in zlorablja, ta strupeni teater krutosti pa potem razglaša za motivacijski prijem. Skupaj sta »pošasten« paket, ki v očeh sodnikov ne zažiga. Ravno nasprotno: Tonya je sicer prva ameriška drsalka, ki na tekmovanjih uspešno izvaja trojni aksel, toda zaradi svojega čudnega, proletarskega izgleda (moder lak, doma sešite obleke, profan čop, čik v roki ipd.) in trpkega, jedkega, rezkega obnašanja dobiva nižje ocene od svoje velike tekmice, Nancy Kerrigan (Caitlin Carver), vseameriške princese, ki precej bolj ustreza elitističnemu okusu sodniške estetike. Tonya ni dovolj fina.

Ko razredni bes, ki ga na ledu sublimira v energične figure (in trojne aksle), ni več dovolj, njen mož Jeff Gillooly (Sebastian Stan) 6. januarja 1994 organizira atentat na Nancy Kerrigan: Tonyjin »telesni stražar« jo napade s palico in ji poškoduje nogo. Izbruhne škandal, mediji pa se spodvijejo v stroj, ki začne mleti, sramotiti in križati Tonyo Harding. Film Jaz, Tonya je posnet po resnični zgodbi, vprašanje pa je: je Tonya vedela, kaj pripravlja njen mož? Se je strinjala s tem? Je to nemara celo sama zrežirala? Na ta vprašanja ni enoznačnega odgovora. Zdi se, kot da film (telenovelistično-resničnostna Lady Bird), v katerem različni akterji (Tonya, mati, trenerka, mož, »telesni stražar«), vpleteni v to zgodbo, rašomonsko in brechtovsko – v satiričnem slogu mockumentaryja – podajajo svoja videnja, ne ve resnice. Da torej ne ve, kaj se je zgodilo 6. januarja 1994. A vendarle pove precej globljo in temeljnejšo resnico o tem, kaj se je zgodilo. Prvič, ameriški sen je pokazal svoj pravi obraz – to je ideologija gladiatorskega tekmovanja, ubijanja konkurence. Drugič, iz razrednega boja, ki se je pletel med privilegirano Nancy Kerrigan in deprivilegirano Tonyo Harding, je bušnila kri. Tretjič, kultura slave je požrla svoje otroke. In četrtič, informativni program, ki ga je kabelska TV prav tedaj prelevila v eksplozivni 24-urni ciklus, je potreboval škandalozne senzacije, kakršna je bila afera Kerrigan-Harding. No, afera Kerrigan-Harding je bila le uvod v afero O. J. Simpson, ki je bila le uvod v razstrelitev zvezne stavbe v Oklahoma Cityju. Kot bi rekla Tonya: »To je resnica!«