August Greene: August Greene

+ + +

Tradicijo superskupin, v katerih moči združijo mogočniki različnih priznanih znamk, imen ali ustrojev, tradicionalno povezujemo z bolj rockerskimi ali – še bolj ideološko povedano – »kitarskimi« žanri. Pomislimo na nespregledljive, kot sta zasedbi Nick Cave & The Bad Seeds, Audioslave in Atoms For Peace, med tistimi res klasičnimi pa Traveling Willburys in Cream. Pogosto se je sicer težko otresti občutka, da gre pri teh projektih predvsem za trženjsko potezo, ki omogoči polnjenje dvoran in stadionov ter je lahko zelo dobičkonosna. No, so pa tudi drugi žanri črne Amerike že stregli s superskupinami. Na soul in R & B-sceni se najprej spomnimo zasedbe Shalamar, s konca devetdesetih let pa trojca Lucy Pearl. V rapu se je pred kratkim zgodila superskupina Prophets of Rage.

Na stičišču novega soula, jazza in hiphopa smo sedaj brez pompa dobili supertrio August Greene. Druščina veteranskega raperja Commona, klaviaturista Roberta Glasperja in bobnarja Karriema Rigginsa je tu in tam sodelovala že v preteklosti, kot trojec pa prvič poprijela za delo, ko je prispevala posnetek za Netflixov dokumentarec 13th, ki se ukvarja z ameriškim kaznovalnim strojem in s sistemskim rasizmom, povezanim z njim. Za komad A Letter to the Free je prejela tudi nagrado emmy. In potem potihoma posnela ploščo.

Skupni prvenec je čista mehkoba novega soula, kjer Glasper in Riggins šolsko strežeta z ročnimi spretnostmi, poskrbita pa tudi za produkcijo, ne daleč od štiha, ki smo se ga navadili s ploščami prvega, pa tudi njegovega benda Robert Glasper Experiment. Common s slogom, ki ga je pilil in utrjeval vse od začetka devetdesetih let (z zavidanja vredno artikulacijo, izjemnim občutkom za stopico in udobno pripovednim tonom) le redko poseže po energičnejših vrinkih. Teme se gibljejo med banalnim in političnim, kar nekajkrat pa chicaški raper zapade v prav banalno političnost, a nikoli ne prestopi meje »sprejemljive« kritike ali trendovskega »blacknessa«. Torej kritike, ki se generira v okolju črnskega esteblišmenta in se očitno spogleduje z načeli »progresivnih liberalcev«. Sicer opozarja na desetletja aktualno problematiko, nadaljuje izročilo Angele Davis, Jamesa Baldwina in drugih legend, a brez radikalnejših ali frenetičnih gesel. Najhuje pa je, kadar poseže po kakšni ljudski modrosti: ja, tudi »če drevo pade v gozdu in nihče ne sliši zvoka ...« slišimo.

Muzika tria August Greene je gibka, a ziheraška. Obvladaška, a pospravljeno uokvirjena. V zvoku hrustljava, a popeglana. Večina posnetkov je nastajala med procesom džemanja, toda čar (lažne) hipnosti začutimo šele pri zadnjem, sicer zelo skiciranem 12-minutnem posnetku Swisha Suite.

Superskupine upravičijo svojo formacijo, kadar se super snamejo z vajeti, kadar si dajo super duška. Kadar nam ne strežejo le s tistim, kar najočitneje pričakujemo od njihovih protagonistov. Trojec August Greene ne gre tako daleč.